POTOVANJE...

ponedeljek, 23. oktober 2017

DENAR

Govorjenje o denarju je v našem vsakdanjem življenju zelo pogosto. V službi ali doma pogosto potarnamo, da si ga zaslužimo več, kot znaša redni mesečni dohodek. Povemo, da nekateri pretiravajo s kopičenjem denarja in da to kažejo na način, ki ni sprejemljiv. Da so na drugi strani reveži, ki jim moramo pomagati. Ali pa da so si ti sami krivi, ker so pač leni, in si pomoči ne zaslužijo. Stališča o denarju so seveda različna, so a odraz osnovnih prepričanj posameznika in vrste drugih dejavnikov, ki na to vplivajo. Za nekatere denar predstavlja bistvo življenja, za druge koncentracijo vseh slabosti kapitalizma, tretjim ne predstavlja nič od tega - veseli so, ko ga imajo in si lahko kaj privoščijo ter razočarani ali nejevoljni, ko ga zmanjka.
 
Kako pa se o denarju pogovarjamo, ko izstopimo iz vsakdanjega klepeta? V veliki meri ljudje o njem težko spregovorimo, saj nas denar povezuje s široko paleto občutkov in čustev, ki niso vedno prijetni. Priznamo ali ne, denar nas od zgodnjega otroštva spremlja kot nekaj, kar nam lahko zagotavlja varnost, ugled, priljubljenost, sprostitev in tako naprej. Lahko se nam zdi, da je nekakšna garancija za lepe stvari v življenju.  Ne glede na socialno poreklo, je vsak od nas lahko slišal in čutil, da pomanjkanje denarja povzroča težave. Definiranje pomanjkanja je zelo različno - za nekatere je to stanje, ko nimajo za hrano, za druge pa položaj, ko si ne morejo privoščiti novega avtomobila.
 
Dejstvo je, da o pomanjkanju denarja ne govorimo radi. Tema je primerljiva s pogovorom o spolnih navadah. Denar je namreč eden od tabujev (poleg samomora, incesta, spolnosti in drugih), seveda v kulturah, ki temeljijo na materialnih vrednotah. Pomanjkanje denarja je povezano z revščino, ki s seboj nosi težko breme sramu. Kaj bodo ljudje rekli, ko nimamo? Ali pa, ko z denarjem ne ravnamo ustrezno (tako kot pravijo, svetujejo drugi)? Denar lahko sproža tudi občutke krivde ali sramu, če ga imamo. Si lahko privoščimo dopust, avto, drago obleko ali bi sredstva rajši naložili in plemenitili kapital? Jih malce skrili? Ko s svojim denarjem ne želimo pomagati drugim ali pa ko jim dejansko pomagamo - sram ali krivda se lahko pojavljata v vseh teh primerih.   
 
Sram, povezan z denarjem (angl. "money shame"), je prisoten povsod, vloga kulture in tradicije je pomembna. Vsi ga zaznavamo - moški, ženske, bogati, revni, starejši in mlajši. Pogosto denar predstavlja vstopno točko, vrata do naših osnovnih skriptnih prepričanj, ki nam sporočajo, da z nami nekaj ni v redu. Da si ne zaslužimo. Da nismo v redu. Da nismo sposobni. In tako naprej. Občutke lahko zaznavamo na različne načine - v telesu kot napetost v mišicah, črvičenje v trebuhu, stiskanje v vratu..., v mislih kot vsiljive misli o denarju - skrbi v zvezi s tem, kako ga pridobiti, kako preprečiti izgube, kako ga zaščititi pred nepridipravi, krizami, vojnami... Vera v denar je lahko naša osnovna ali dopolnilna vera, ki ima na  nas tudi duhovni vpliv. "Denar je sveta vladar. " Ne samo na način, ki ga poznamo, torej da lahko z njim dosežemo vse. Vlada nam lahko tudi na čustvenem področju, če se sami tako odločimo. Če ugotovimo, da si tega zase ne želimo, lahko to odločitev spremenimo.


Pojav povezan z denarjem je tudi finančni stres, ki lahko vodi do  intenzivnih oblik (angl. "Acute Financial Stress"), posttravmatske stresne motnje, katere vzroki so v financah posameznika. Enkratno ali ponavljajočo se izkušnjo ogrožanja varnosti, povezano z denarjem, človeka zaznamuje z enakimi simptomi, kot drugi travmatični dogodki. Telo se s pomočjo stresnih  hormonov odziva z reakcijami bega, hromenja, boja ali močne ustrežljivosti/podredljivosti. Možgani nas pogosto časovno "goljufajo" in aktivirajo občutke, ki nimajo povezave s trenutnim dogajanjem okrog nas. So pa še kako realni, čeprav ljudje okrog nas običajno ne vedo o čem, govorimo. Psihiatrična in psihoterapevtska obravnava finančnega stresa je v osnovi enaka splošni obravnavi travme, na področju kognitivno vedenjskih tehnik pa se lahko vključi več vsebin, ki so neposredno povezane s financami.       

Klienti in terapevti se v procesu psihoterapije vedno srečujemo tudi s področjem denarja. Čeprav to morda ni osnovna težava, s katero smo prišli v obravnavo, nam zavedanje njenih razsežnostih  ne more škoditi. Ko kot klienti vstopamo v proces je prav, da že na uvodnem razgovoru od terapevta pridobimo jasne informacije tudi o denarju, načinu plačevanja, izdajanju računov. To je sicer ena od etičnih in zakonskih odgovornosti terapevta, vendar lahko z aktivnim pristopom tudi kot klienti dodatno prispevamo k pozitivni izkušnji psihoterapije.     
 
        
DODATNA LITERATURA:
 
Tessler, B. (2013). The Antidote to Money Shame. Psychology Today. Dostopno na http://baritessler.com/2013/11/money-shame/, 23.10.2017.  
 
Valenčič, J. (2016). Vpliv osebnih financ na raven stresa. Magistrska naloga. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Dostopno na http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/valencic2046-B.pdf, 23.10.2017. 

ponedeljek, 19. junij 2017

USPEŠNOST. SI JO LAHKO DOVOLIMO?

Vsakdo si želi uspeti, tako ali drugače. Z uspešnostjo je namreč povezana ena od osnovnih relacijskih potreb  - biti prepoznan, cenjen, predvsem s strani za posameznika pomembnih oseb. Biti uspešen za večino pomeni pridobiti konkretne potrditve, da so nekaj opravili dovolj dobro, da je prepoznano in da je izdelek ali dejanje dovolj pomembno tudi za druge. Se pa zgodi, da imamo težavo ravno s tem, da bi bili lahko uspešni. Precej pogosto se dogaja, da  človek opravi vse izpite na zahtevni fakulteti, potem pa dolgo časa ne pristopi k zaključnemu preizkusu oziroma diplomi. Včasih tega sploh ne zmore. Ta pojav lahko najdemo na vseh področjih - v službi, v športu, formalnih pa tudi v prostočasnih aktivnostih. Marsikatera modelarska maketa, ki bi si zaslužila pozornost, ni bila nikoli videna in še danes počiva na polici modelarja, ki je vanjo vložil ogromno časa in znanja. Uspeh modelar zagotovo čuti v sebi, kot notranje zadovoljstvo, vendar se s tem ne more oz. ne želi nikjer pohvaliti. Če si tega ne želi je to čisto OK. Lahko pa se mu dozdeva, da model še ni dokončan, ni še dovolj "izpiljen", lahko ga je strah odzivov ljudi. Se boji kritike, nesprejetosti, ponižanja. Tega strahu se je naučil skozi lastno življenje, kjer smo velikokrat ocenjevani na načine, ki ne dovoljujejo popolnega uspeha. Običajno slišimo pohvale, ki to pravzaprav niso: "U ja, to je pa res lepo. Ampak lahko bi popravil še tole, pa tisto bi bilo bolje, če bi obrnil drugače, jaz bi uporabil drugačne barve pa..." Služba, šola, domače okolje - pristne pohvale naših stvaritev so žal preredke, zato jih tudi ne zmoremo sprejemati. Ko jo dobimo, že kar avtomatsko pričakujemo tisti "ampak" oziroma dodatek v kakšni drugi obliki. Dodatek, ki lahko razvrednoti in poniža. Če ga slučajno ne dobimo, ga pa ustvarimo in dodamo kar sami.

"Všeč mi je tvoja nova obleka." Pika. Kaj se nam zgodi ob taki pohvali? Ali se lahko samo razveselimo pristnega veselja in zanimanja prijateljice, ko nam to izreče? Se lahko samo veselimo svojih sposobnosti in svojega uspeha? To bi si verjetno najbolj želeli, saj so s tem povezani prijetni občutki in potrditev naše dobre izbire, okusa za oblačila in odlično izhodišče za nadaljevanje klepeta. Če takšnih pohval nismo vajeni, si bomo morda rekli, da prijateljica ne misli resno. To govori kar tako. Lahko dodatno nadgrajujemo  - da prijateljica itak vidi, da obleka ni v redu, da z nami ni iskrena. Lahko se pojavijo misli, da sploh ni prava prijateljica, saj jaz itak nisem v redu. Jaz namreč vem, da ne znam izbrati dobre obleke, ki bi mi pristajala. Vedno je bilo tako...

Naša prepričanja in fiksacije, ki jim pravimo tudi introjekti, imajo pomembno vlogo pri tem razmišljanju in čutenju. V razvoju od otroštva proti odraslosti smo namreč sprejeli vrsto odločitev, ki so povezane z našim današnjim življenjskim pogledom. Če smo se že kmalu naučili, da uspeh ni dober, morda celo ni zaželen, ker je nevaren, se ga bomo seveda izogibali celo življenje. Verjetno se pojavi vprašanje, kako je uspeh lahko nevaren. Izpostavljenost pred drugimi, večja vidnost, povečana odgovornost, celo zadovoljstvo in užitek niso vedno dobro sprejeti. Užitek in zadovoljstvo sta lahko prepoznana tudi kot nesprejemljivi "...v časih kot so danes... ko je vsem težko...". Kako nam je s tem? Strah, da naš uspeh ne bo vedno lepo sprejet, je pogost pojav, povezan je lahko s strahom, da bi ostali sami. "Uspeti ni varno, saj lahko ostanem sam," šepeta glas nekje v ozadju. Lažje je biti neuspešen in to deliti z ljudmi okrog sebe. Ali pa samo s sabo, lahko nam je tako bližje.

Vprašanje uspešnosti je lahko povezano tudi s težavo zaključevanja stvari ali poslavljanja od nečesa. Uspeh lahko predstavlja zaključek nečesa, s čimer smo se dolgo ukvarjali, kar nam je bilo vir dolgotrajnega zadovoljstva (primer makete) ali pa tudi nezadovoljstva. Ker želimo, da takšno stanje traja še naprej, želimo proces podaljševati. Naj se sliši še tako čudno - včasih potrebujemo stalno napetost, ki nam jo povzroča nezaključena diploma, morda je to edni občutek, ki ga lahko čutimo. Podobni občutki in dileme se lahko pojavljajo ob drugih pomembnejših zaključkih - šolanja, službe, tudi zakonskega življenja ali prijateljstva. Pri sebi lahko vsak od vas na hitro preveri, na kakšen način zaključuje stvari. Enostaven primer je lahko zaključek dneva. Greste na hitro spat? Se še dolgo v večer  pogovarjate s partnerjem? S seboj? Pojav prijetnih ali neprijetnih misli? Vabljeni ste k raziskovanju sprejemanja vaše dnevne uspešnosti. Kaj se zgodi, če sebi ali partnerju izrečete "Danes sem bil uspešen." Če izrečete, "danes je bil pa uspešen dan", ni enako. Vabim vas k pozornosti na besede, ki jih želite izreči. Torej - "Jaz sem bil danes uspešen." 

Torej - si lahko dovolite sprejeti uspeh zase? Ga dovoljujete svojim otrokom, staršem, prijateljem znancem? Neznancem na televiziji?

Jaz si bom dovolil uspeti v počitniškem vzdušju, zato bom do septembra malce prekinil s pisanjem. Vsaka ideja za obravnavo je še vedno dobrodošla.

Bodite  lepo.
        

ponedeljek, 12. junij 2017

KUPUJEM NOV AVTO - DEBATA EGO STANJ

Reklama na televiziji, ki prikazuje najboljše in najlepše lastnosti novega avtomobila. In moj notranji proces:

Ot: "Uauu, kakšen dober stroj, imel bi ga!"

St: "To pravi vsaka reklama, ta avto ni tako dober. Moraš biti previden, vse reklame zavajajo in lažejo."

Od: "Kaj se dogaja? Saj ne rabim novega avtomobila, Ta, ki ga imam, je še čisto dober."

Ot: "Poglej ti to! Kako potegne, kako je močan in velik. Pa koliko prostora je v njem. Lahko bi se lovili ali skrivali, pa še bi bilo kaj placa za kakšno stvar, ki bi jo nesel s seboj. Si kar predstavljam, kako to šiba... Pa kako lahko super voziš po blatu in lužah, ko je malce bolj terenski."

St: "Aja? Kdo bi pa potem vse to vzdrževal, pa čistil? A sploh vidiš, koliko stane? Ti nisi čisto normalen. A sploh vidiš, koliko goriva pokuri, nov avto je drag, veš, drag je tudi po tem, ko ga že postaviš v garažo. Takoj ko ga pripelješ domov, že izgubi že velik del vrednosti. Boš videl, ne bo v redu, če kupiš tole."

Od: "Ja, ta avto izgleda res v redu. Vendar mislim, da trenutno ni potreben. Si ga bom pa zapomnil, morda pa mi bo prišlo prav takrat, ko bom potreboval novo vozilo."

Ot: "O, si že predstavljam, kako sedim njem. Zavijam levo, desno, gor dol po kucljih, blato šprica naokrog! Tako visoko lahko sedim, da vidim vse okrog sebe. Pa toliko enih gumbov in lučk, kot bi sedel v pilotski kabini. Pritisnem, tole, pa tole...

St: "Daj, nehaj že. Tak avto ni zate. Saj ga ne boš obvladal."

Ot: "Pa bom, pa bom! Hočem ga in to takoj! Hočem se vozit pa uživat, pa pokazat se drugim. Šel bom na vožnjo do morja, pa v hribe pa po travniku bom probal, kako potegne, pa zanalašč bom peljal čez lužo da bom še koga pošprical... "

S: "Avto ni narejen za zabavo, je resna stvar, lahko je tudi nevaren in nepredvidljiv. Prodajalci goljufajo in skrivajo stvari pred kupcem. Pa tak avto človek, ki pošteno služi denar ne more imeti, Kje pa boš vzel toliko denarja zanj? Rajši najdi kaj bolj pametnega, če imaš viška. Ne zapravljaj po nepotrebnem!"

Od: "Ja, ta avto se resnično zdi lep. Oblika mi je sploh lepa, terenski modeli so mi od nekdaj všeč. Prtljažnik pa deluje malce manjši, bi moral preveriti v trgovini. Poleg varnosti in udobja mora biti tudi dovolj prostora za vse, kar moja družina vzame s seboj na pot. Morda bi si lahko privoščil tudi poskusno vožnjo, pa bi se verjetno pokazalo marsikaj."

St: "Tak avto vozijo samo lopovi, ki kradejo drugim! In se s tem še hvalijo! Kaj pa si bodo ljudje mislili o tebi, če boš na cesto prišel s temle?"

Ot: "Si že predstavljam, kako to zarohni, ko pritisnem na gas. Pa kako diši, vse po novem. Tako imam rad nove stvari! Vedno sem užival v njih, tako so brez praskic, pa svetijo se, da bi jih nekaj časa kar gledal..."

Od: "Morda pa je v prihodnje resnično opcija, da preverim tudi to skupino avtomobilov. Ker živimo v hribih, bi morda prav prišel štrikolesni pogon. Vendar ga doslej še nisem preveč pogrešal. Ceste so tudi pozimi dovolj očiščene, da lahko potujem z avtom, ki ga imam. Si bom vzel čas."

Ot: "Takoj bi ga imel, a gremo v trgovino gledat?"

St: "Kam spet tako hitro? Ne moreš kar na vrat na nos teči in prinesti domov vsake stvari, ki ti je všeč. Bodi previden in premisli, če res rabiš tako potraten in vpadljiv avto."

Ot: "Tu ni kaj razmišljati, poglej ti to! Reklama tudi pravi, da je to avto za vsakogar! In za vse terene in situacije. In da je eko. Pa da se vrata kar sama odpirajo. Pa da lahko izbiraš vse živo zraven, ko si sam želiš. Kot da bi imel na voljo kocke, pa bi avto sestavil sam. Koliko kock sem porabil, da sem naredil svoj avtuček, pa zmeraj mi je manjkalo koles... Pri tem na televiziji pa lahko celo izbiraš velikosti!"

Od: "Ja, veliko tega kar pravita drži. Razumem, da ima vsak malce svoj pogled na nov avto. Dejstvo pa je, da ga trenutno ne potrebujemo, za trenutne zmožnosti naše družine je tudi predrag. Lahko pa ohranimo opcijo, da ga preverimo takrat, ko bomo res iskali drugo vozilo. Počasi lahko pričnemo načrtovati finančni del, da se bomo izognili kreditu.

St: "Pa ti bi res tak avto, za lopove in barabe?"   

Od: "Mislim, da poštenost nima veliko povezave z avtom, ki ga človek vozi. Verjamem, da večina avto kupi s pošteno prisluženim denarjem, saj samo tako lahko res uživaš. Če imaš pa na avto ves čas pripeto težko prikolico, se motor lahko pregreva, zmogljivosti vozila pa se močno poslabšajo. Torej - ja, tudi jaz bi si želel tak avto. Vendar bi ga želel kupiti takrat, ko ga bomo potrebovali in znali z njim tudi uživati.  Do takrat pa uživajmo s tem, kar imamo.

Ot: "A gremo vozit po lužah?"

Od: "Lahko - vendar bom vozil jaz. Vidva bosta sopotnika."
_______________________________________________________________________________________________________________

TEORETIČNO OZADJE - NA KRATKO

Za lažje razumevanje - zapis govori o ego stanjih, ki predstavljajo enega od konceptov integrativne psihoterapije, privzetega iz transakcijske analize (Berne 1961).

Ego sestavljajo tri ego stanja:  
Otrok (Ot) –  Kadar se vedem, razmišljam in občutim, kot takrat ko sem bil še otrok,  sem v ego stanju Otroka. To je arhaični ego iz prejšnje razvoje faze, ki zajema fiksirane potrebe, čustva in zaključke.
Odrasli (Od) – V ego stanju Odraslega sem, kadar se vedem, mislim in čutim v skladu s starostjo in dogajanjem tukaj in sedaj. Gre za neposredne odzive na dogodke okoli mene tukaj in zdaj, kjer uporabljam vse svoje sposobnosti in vire informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Starš (St) – Kadar se vedem, razmišljam in občutim na načine, ki sem jih povzel od staršev ali starševskih figur, rečemo, da sem v ego stanju Starša. Ta zajema ponotranjena stališča, čustva, vedenje in obrambe od pomembnih drugih oseb.

Ego stanje Starša in Otroka sta odmev preteklosti. V Otroku ponavljamo vedenja, misli in občutke iz otroštva. V Staršu ponavljamo vedenja, misli in občutke, ki sem jih kopiral v preteklosti od staršev, starševskih figur. Le kadar sem v Odraslem se odzivam na situacijo tukaj in zdaj z vsemi svojimi sposobnostmi in viri informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Za zdravo in uravnovešeno osebnost potrebujemo vsa tri ego stanja. Odraslega potrebujemo za reševanje problemov tukaj in sedaj, saj nam omogoča, da se učinkovito in kompetentno spoprimemo z življenjem. Da se počutimo udobno v družbi, potrebujemo zbir pravil, ki jih nosimo v svojem ego stanju Starša. V svojem ego stanju Otroka pa imamo dostop do spontanosti in kreativnosti, ki smo jo uživali v otroštvu.
 
DODATNA LITERATURA:

Berne, E. (1961). Transactional Analysis in Psychotherapy. A Systematic Individual and Social psychiatry. Guernesey, Channel Islands: The Guernesey Press.

Erskine R. G. (1988). Ego Structure, Intrapsychic Function and Defense Mechanisms: A Commenatry on Eric Berne's Original theoretical Concepts. Transactional Analysis Journal, Vol. 18, 1, pg. 15-19.

Sills, C., Hargaden, H. (2003). Ego states. Key Concepts in Transactional Analysis. London: Worth Publishing.

nedelja, 04. junij 2017

DOLGČAS - IZGUBA ČASA ALI KAJ DRUGEGA?

Pridejo ure ali dnevi, ko ne vem kam naj se dam. Ne vem kaj početi, nič ustreznega mi ne pade na misel. Ob tem pa ne čutim niti žalosti, niti kakšne tesnobnosti. Razmišljam o tem in onem - kar nekaj. To je pojav, ki ga poleg mene občasno občuti vsakdo - dolgčas.
 
Včasih se dolgčas pojavi samo za kratek čas, lahko pa traja dlje. Milivojević (2009) piše o situacijskem in strukturnem dolgčasu. Prvi se pojavi ob konkretni situaciji in izgine hkrati z njo, strukturni pa je prisoten daljše obdobje in je značilen na primer za mladostnike, ki ne vedo točno, česa si želijo, točno pa vedo, česa si ne želijo. Skupin, ki se srečujejo z dolgotrajnejšim dolgčasom je seveda več (ljudje v zaporih, hospitalizirani bolniki...).       
 
V splošnem velja prepričanje, da je dolgočasenje nekaj nekoristnega, izguba časa. V slovenski kulturi pridnosti in marljivosti je večkrat celo sinonim za lenobo (ki bi si, mimogrede, tudi zaslužila večjo pozornost raziskovalcev). Ko nekdo odkrito pove, da mu je dolgčas, se lahko sooči z odzivi, kot "...poišči si delo...", "...a si za šolo že vse naredila...", "...naj te hitro mine..." in podobno. V glavnem - nič kaj spodbudnega in pozitivnega, samo odnehati je potrebno s tem.

V strokovnih krogih je ena od bolj uveljavljenih opredelitev ta, da je dolgčas izogibanje nečemu, kar si močno želimo, vendar v danem trenutku ali obdobju tega ne zmoremo uresničiti. Dolgčas moramo ločiti od apatije, ki je drugačno stanje - v apatiji človek prepozna neuspeh, svojo nemoč in nima nikakršne volje po iskanju drugih rešitev, za razliko od dolgčasa, kjer je iskanje alternativ močno prisotno.  
 
Dolgčas in dolgočasenje imata pomembno vlogo pri funkcioniranju človeka. Že ime nam pove, da z njim podaljšujemo čas. Torej je v ozadju neka pomembna potreba, da to počnemo. Morda smo pred kakšno pomembno odločitvijo? Nas čaka kakšen zahteven projekt? Načrtujemo potovanje, ki zahteva veliko priprav? No - za vse to potrebujemo veliko časa, kar pa ni skladno z našim načinom življenja - hitro, takoj, vse, popolno. Dolgčas nam lahko pomaga pri takšnih nalogah, saj možgani dobijo možnost za iskanje alternativnih rešitev. Dolgčas v osnovi vzbuja slabe občutke in iz tega se želimo na nek način umakniti.

V psihoterapiji dajemo velik pomen z aktivaciji procesov, ki so sicer podobni tistim, ki se pojavljajo v težkih življenjskih okoliščinah, vendar pri tem ne gre za neposredno podoživljanje, ki bi vodilo v retravmatizacijo. Primer takšnega pristopa je delo z metaforami. Dolgčas morda ustvarja nekaj podobnega - iskanje izhoda iz njega je podobno iskanju rešitve. Rezultat tega je lahko nova, kreativna rešitev, lahko pa je tudi umik človeka od zahtevne naloge v smeri različnih oblik zasvojenosti, ki jih posameznik prepozna kot ustrezno rešitev oziroma izhod.  

Dolgčas ustvarja odmik od nekega opravila, cilja in običajno tudi od odnosov. Našo koncentracijo preusmeri vstran, morda je celo malce podobno tistemu delu, ki mu na "krožniku zdravega uma" (glej prispevek preteklega tedna) rečemo čas za sprostitev možganov (angl. Down Time), ali pa morda predstavlja nekakšno izraženo zahtevo organizma po tej aktivnosti. Pri dolgčasu je pomemben občutek ujetosti, navidezne brezizhodnosti iz konkretne, neprijetne izkušnje. Če si predstavljate, da ste nekje ujeti, boste verjetno na vse načine iskali pot ven.

Stik s seboj je v tem iskanju lahko zelo močan in intenziven, na to se ljudje odzivamo različno. Fajn je, če se dolgčas učimo prepoznavati in spremljati. Kdaj se pojavi, kateri so prvi pokazatelji. Morda občasno že vnaprej vemo, da nam bo dolgčas. Morda bo pomagalo, če se spomnite svojih šolskih let. Ali pa odhoda v službo, ko pričakujete dolgo poročanje, kakšno analitiko ali pa celodnevno rutinsko delo za tekočim trakom. Ljudje se ob dolgčasu obnašamo in čutimo različno - nekateri se samo prepuščajo, drugi postanejo jezni in izrazito nerazpoloženi, tretji raziskujejo možnosti znotraj pojava. Prisoten je tudi strah pred dolgčasom in neugodnimi občutki, ki jih prinaša. Dolgočasenje lahko aktivira težke občutke in vsiljive misli, ki so sicer potlačene pod intenzivne vsakodnevne aktivnosti. Poskusimo raziskati, ali nam dolgočasenje povzroča težave, ali pa ga sprejemamo kot pojav, ki nam lahko prinaša koristi.

Zavedanje, da imamo ljudje na dolgčas lahko konkreten vpliv, ne bo škodilo. Poskusimo izkoristiti možnosti, ki nam jih ponuja - za raziskovanje sebe in za krepitev lastnih potencialov.       

DODATNA LITERATURA:

Bench, S. W., Lench H.C. (2013). On the Function of Boredom.
Dostopno na:https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4217586/, 30.5.2017.

Milivojević, Z. (2009). Čustveno opismenjevanje: dolgčas.
Dostopno na: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/3143/%C4%8Custveno-opismenjevanje-dolg%C4%8Das?index=1, 30.5.2017.



nedelja, 28. maj 2017

RAZVADE - VZROKI IN FUNKCIJE

Razvada je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definirana kot "slaba, neprimerna navada". Torej v osnovi kombinira elemente posameznika, ki je neko navado razvil ter dejavnike kulturnega okolja, v katerem človek živi. V osnovi ima pojem negativen prizvok. Če nekomu rečemo, da je razvajen ali da je nekaj kar počne razvada, običajno želimo povedati, da je takšno početje neprimerno, neustrezno. Morda neposredno ne izrečemo, vendar si želimo, da s tem početjem preneha.
 
Sesanje palca, navijanje las okoli prsta, uporaba dude, vrtanje po nosu in grizenje nohtov so zaznane kot najpogostejše razvade pri mlajših otrocih (babybook.si). V teh primerih se mi oznaka "razvada" ne zdi najbolj primerna, gre namreč bolj za simptome, pokazatelje pravega počutja naših otrok. Vsa navedena obnašanja namreč kažejo na to, da so otroci morda osamljeni, da jim je dolgčas, se ne počutijo popolnoma varno. Za izboljšanje občutkov, so poiskali oziroma razvili obliko crkljanja, ki jim je najbližje. Z vsemi naštetimi namreč aktivirajo ugodje in povečajo občutek varnosti, kar je ena od osnovnih potreb vsakega človeka. Torej ta obnašanja že v osnovi niso nekaj slabega, ampak se samo nam zdijo neprimerna. Ta obnašanja imajo namreč pomembno vlogo, saj so otroci iznašli mehanizem, s katerim lahko uravnavajo svoja čustva. Odpravljanje omenjenih vedenj z agresivnimi pristopi (prepovedi, prisilen odvzem dude, poniževanje, zasmehovanje in podobno) ima lahko za nadaljnji razvoj otroka hude posledice. Skupno preživljanje časa z otrokom, ljubezen in sprejemanje njegovih posebnosti, bodo sčasoma vplivali tudi na vedenjske pojave, ki se nam staršem (ali pa morda ljudem v okolici?) zdijo nesprejemljivi, neprimerni.        
 
Zaradi napisanega rajši izhajam iz opredelitve, da je razvada oblika obnašanja, ki je namenjena izključno zadovoljevanju človekove potrebe po užitku, čeprav to obnašanje njemu in/ali okolici povzroča škodljive posledice. Verjetno bi bilo smiselno zapisati tudi to, da je potrebno upoštevati čas, pogostost in intenzivnost konkretnega vedenja. Razvade se lahko v najslabšem scenariju razvijejo v kronične oblike zasvojenosti, vendar to ni nujno. Pitje alkohola, sladkanje, soljenje, kajenje, poležavanje, medmrežje pa tudi šport... Če se morda komu zazdi, da je narobe prebral - ja tudi šport je lahko nezdrava razvada, čeprav je "samo" rekreativni. Vsako pretiravanje pač lahko povzroča škodo našemu telesu ali pa našim odnosom. Če eden od partnerjev edina prosta dneva v tednu preživi v nekem športu, stran od svoje družine, je to verjetno znak, da morda potrebuje pomoč. Škoda na fizičnem nivoju morda ni vidna, račun pa bo zagotovo izstavljen s strani družine. V prvi vrsti s strani otrok, ne drugega partnerja, če je kdo morda najprej pomislil na to možnost.
 
Za pojav določenih "razvad" so možni tudi fiziološki vzroki - odstopanja od običajne prakse prehranjevanja (npr. soljenje, sladkanje...) so možna tudi zaradi pomanjkanja nekaterih snovi v telesu, do katerega lahko pride zaradi težav v presnovi. Zato je takšna opažanja potrebno najprej preveriti s svojim osebnim zdravnikom.
 
Razvada se vedno razvije z namenom nadomeščanja manjkajočih, nezadovoljenih potreb človeka. Katere konkretno so v ozadju, je težko govoriti, vendar je osnovni princip enak tistim, ki smo jih omenili pri otrocih. Ko se pri nas pojavi nek čustveni primanjkljaj, ga nagonsko želimo nadomestiti z nečim, kar naše počutje izboljša. Večino vzrokov za pojav razvad verjetno lahko povežemo z občutki osamljenosti, neznane ali znane nevarnosti, odsotnosti naše opaženosti in cenjenosti, nesprejetostjo in odsotnostjo ljubezni. Razvada zasede pomembno mesto v naših notranjih, intrapsihičnih, procesih, zato je ne moremo opustiti kar čez noč. Raziskovanje primanjkljajev, ki jih razvada nadomešča, zahteva nekaj časa. Vnos oziroma zadovoljitev manjkajoče potrebe je namreč predpogoj za trajno opustitev škodljive razvade. Ta namreč izgubi svoj osnovni namen in organizem enostavno ne signalizira več potrebe po njej. V primerih, ko gre tudi za fiziološko zasvojenost, je proces daljši in zahtevnejši.
 
Tudi sam imam nekaj navad (ki se mi ne zdijo razvade), ki se jih zavedam in vsaj mislim, da poznam njihovo funkcijo. Rad žvečim zobotrebce, predvsem ko kaj delam. Tudi ta trenutek, ko pišem blog. Nekako mi pomagajo biti tukaj in sedaj, pomagajo se mi osredotočati. Škodijo mi lahko v primeru, če bodo izdelani iz kakšnega lesa, ki bi bil strupen... Ali pa če ga ponevedoma pogoltnem.  Pa je to zelo malo verjetno.
 
Vsaka navada, ki nam ni všeč, še ni razvada. Morda je samo mehanizem, ki nekomu omogoča lažje živeti. Mu torej koristi in ne škodi. Morda se samo nam zdi čudno in nesprejemljivo - kar pa je pravzaprav izključno naš problem. 
 
   

nedelja, 21. maj 2017

KROŽNIK ZA ZDRAV UM



Večina se nas je verjetno kmalu v otroštvu srečala s prehransko piramido, ki je shematično ponazarjala potrebe telesa po hrani oziroma hranilnih snoveh, ki jih naš organizem potrebuje. Pred približno pol desetletja so jo v ZDA predelali v shemo krožnika, ki naj bi bil ljudem lažje razumljiv. Pol krožnika sadja in zelenjave, po četrt krožnika žitaric in beljakovin, poleg pa še nekaj malega mlečnih izdelkov. Sladkor oz sladice so ukinili kot del priporočene prehrane.

Veliko stvari, ki se jih  danes ponovno  učimo, je nekoč vsaj del človeštva že poznal. Stare civilizacije so velik pomen, poleg fizične pripravljenosti, pripisovale meditaciji, učenju, krepitvi miselnih sposobnosti. Zavedali so se, da človek lahko (pre)živi samo s kombinacijo fizičnega in psihičnega zdravja. Nekatera področja znanja in aktivnosti so celo omejili samo na elite, da so lahko vladale ljudstvu, dragocenosti celostnega pristopa niso želeli deliti z vsemi. Zdi se, da danes ni dosti drugače, čeprav nam je na prvi pogled dostopno prav vse in povsod.    
 
Za potrebe sodobnega človeka sta Rock in Siegel (2011) razvila model krožnika za zdrav um. Podobno kot pri prehranski shemi, sta izpostavila nujne dejavnosti, ki jih potrebujejo naši možgani za zdrav razvoj in delovanje. Na krožnik sta položila sledeče elemente:
  • Čas za osredotočenje: ukvarjanje z dejavnostjo, ki ne dovoljuje veliko zunanjih motenj. Poskusite zgraditi hišico iz kart, pobarvajte zahtevno sličico z veliko detajli, pozabavajte se s kakšno od zahtevnejših sestavljank.     
  • Čas za igro: vsak človek potrebuje igrivost. Poigrajmo se z žogo, pohecajmo se za mizo, s prijatelji, otroki, partnerjem pa tudi sami, če nimamo nikogar v bližini. Dovolimo si malo biti otročji - učinki tega so sproščujoči.
  • Čas  za povezovanje z drugimi, druženje. Najbolje je, če lahko izkoristimo možnosti povezovanja z drugimi ljudmi, v živo. Aktivnosti v družinskem okolju, druženje s prijatelji, podobno ugodno vpliva tudi povezovanje z živalmi, naravo ali bogom. Pri tem ni pomembno, v katerega ali kakšnega boga verujemo. Lahko poskusite tudi z vajo: s prijateljem se usedeta tako, da sta obnjena eden proti drugemu. S koleni si oba stisneta nogi, primeta se za roke. Potem se nekaj časa samo opazujeta, dogajanje znotraj nas je lahko zelo dinamično.   
  • Čas za gibanje - telovadba po domače. Možganom v prvi vrsti koristi aerobna vadba, ki z dolgotrajnešim povečanim pretokom krvi oskrbi organe in tkiva s kisikom. Dokler gibanje ni neka prisila ampak želja in potreba človeka je toliko bolj prijetno. Ker pa je gibanja toliko vrst, ni hudič, da lahko vsak poišče nekaj, v čemer lahko uživa. Tekmovanje, dokazovanje, ocenjevanje pri tem početju niso potrebni.
  • Čas za stik s seboj (angl. Time In). V mirnem okolju se osredotočimo na dihanje in spremljamo čustva, občutke, misli, slike, ki se pojavljajo. Ta aktivnost omogoča aktivacijo in delovanje širokega spektra možganskih procesov.
  • Čas za sprostitev možganov (angl. Down Time). Pustimo mislim, da odtavajo, kamor v tem trenutku želijo. Podobe so lahko vsakič drugačne, lahko se tudi ponavljajo, skratka privoščimo možganom malo svobode. Pustimo možgane pri miru vsaj nekaj minut, da gredo malce po svoje. S tem si napolnijo energijo in nadomestijo primanjkljaje, ki so se nabrali ob drugih dejavnostih. 
  • Čas za spanje. Spanje omogoča možganom, da predelajo proces učenja, da porazdelijo nove izkušnje po spominu in da si opomorejo od celodnevnega dela. Seveda tudi med spanjem delajo, vendar je ritem spremenjen, intenzivnost zmanjšana, aktivni so nekateri drugi procesi, ki so podnevi manj prisotni.  

 Koliko od naštetih elementov je bilo danes pristonih v vašem dnevu? Potrebujemo namreč vse, podobno kot potrebujemo raznoliko hrano. Seveda smo ljudje različni - nekateri potrebujejo veliko več gibanja, drugi morda veliko več časa za vpogled vase, tretji za osredotočanje. Če pozorno spremljate svoje aktivnosti lahko ugotovite, da je marsikaj od naštetega skritega v vsakdanjih opravilih (osredotočenje - fotografiranje, menjava žarnice, morda celo pospravljanje posode). Igramo se lahko tudi z metanjem pisala v zrak, s psom na sprehodu, s kamni ki jih mečemo v vodo. Gibanje je možno vedno in povsod. Izkoristimo možnosti za povezovanje - ni potrebno vedno z nekim namenom. Ste se že poskusili nasmehniti neznancu na cesti? Kratek, a lahko dragocen trenutek. Verjetno ima poleg mene še kdo težavo s časom za vpogled vase in sproščanjem možganov. Vsaj meni je težko, da bi se usedel ali ulegel in ne mislil na nič. Spustil možgane po svoje. Morda me je strah, da ne bi prišli nazaj... No, doslej so se vedno vrnili. Tudi elementom čuječnosti se težje predajam, čeprav čutim, da mi koristijo. Pa kar nekako zmanjka časa.
 
Spanje. Iskreno si želim, da še veste, kako izgleda kvaliteten spanec, ko se ponoči ne zbujate, ne mislite na vse živo. Ko ni vsiljivih misli, ki se pravzaprav nikoli ne usresničijo. Če spimo dovolj in mirno, si možgani lahko oddahnejo in ohladijo po celodnevnem pregrevanju. Pa tudi s kratkim spancem čez dan ni čisto nič narobe -  če čutite potrebo po dremežu, si ga le privoščite.

Dober tek - z malce drugačno vsebino na krožniku!

DODATNO GRADIVO

Rock, D.;Siegel, D. (2011). Healthy Mind Platter. Dostopno na http://mindplatter.com/, 20.5.2017. 

nedelja, 14. maj 2017

IGRICE NAŠIH PRIČAKOVANJ

Sestradan se vozim proti domu in ob poslušanju glasbe se resnično veselim juhe, za katero vem da me čaka. Veselim se tudi prijetnega pogovora ob jedi, mirnih trenutkov in nasploh prijetnega preostanka dneva. Veselim se vsega tega, komaj čakam da pridem domov. Ko pa sem končno doma... Hmm - saj nikogar ni. Kje pa so vsi? Pes laja v svoji ogradi in zahteva takojšen izpust na prostost. Maček sitnari za hrano. Ob že vzbujeni nejevolji me prešine misel, da so vsi še vedno na neki prireditvi, kamor si jaz nisem želel iti. No, račun za to moje udobje je izstavljen, moja pričakovanja, povezana z večerom (ne samo z juho), pa so se v trenutku sesula.  
 
Seveda so bile vse stvari vnaprej načrtovane in dogovorjene, a jaz sem na odsotnost družine vendarle pozabil. Moja pričakovanja so se močno razlikovala od realnosti, posledica pa je bila izražena z mojim razočaranjem in jezo. V začetku kar na vse po vrsti, preden sem, sicer relativno hitro, prišel do spoznanja, da za situacijo ni nihče kriv. Moja reakcija je izhajala iz nekih drugih vzorcev, ki so se izoblikovali nekje tam in nekoč. Namerno za primer navajam vsakdanjo situacijo, ki nima resnih posledic. Pa vendarle me je že ta aktivirala.
 
Poglejmo, kako pa se lahko pričakovanja poigrajo z nami v drugih, bolj resnih okoliščinah. Vabim vas, da pomislite na svoja pričakovanja pred poroko. Verjetno so pri večini precej podobna - prijetno skupno življenje, veliko ljubezni, strinjanje glede otrok, usklajevanje karier, spoštovanje in tako naprej. Podobno je verjetno glede pričakovanj pri gradnji hiše ali nakupu stanovanja - torej da bo v prijetnem okolju, da bodo sosedje primerno družabni/tihi/zanimivi..., da bodo vse naprave delovale v skladu z zagotovili, da je vsa dokumentacija skladna z zakonodajo in tako naprej, seznam pričakovanj je v tako v primeru poroke kot bivanja dolg.  

Pričakovanje je v osnovi močno prepričanje, da se bo nekaj resnično zgodilo oz. da dejansko bo v nekem stanju. Družbeno spodbujeno hrepenenje po popolnosti se pri nas sicer odraža različno, vendar so pričakovanja družbe in posledično naša pričakovanja velikokrat previsoka glede na realne možnosti, ki jih imamo na voljo za njihovo uresničitev. Nove tehnologije omogočajo vpogled v različne možnosti, opcije, med katerimi lahko izbiramo. Toliko možnost pa pričakovanja še povečuje, saj nam navidezno olajšajo delo. Navidezno - v resnici se namreč lagodno prepustimo zavesti v prepričanje, da je doseganje popolnega res možno. In takšna iluzija je za večino ljudi lahko zelo težko breme. Iluzije namreč ne moreš prijeti ali dokazati, čeprav jo vidiš in se zdi čisto resnična. Kot bi v puščavi poskušali iskati vodo v obrisih fatamorgane...
 
Pomembna in močna so naša pričakovanja glede drugih ljudi. Kakšen mora biti pravi prijatelj? Mož? Žena? Otroci? Sodelavci? Starši? Mož od hčerke? Že naštevanje posameznikov, od katerih nekaj pričakujemo bi zavzelo nekaj strani. Pričakovanja so povezana celo z ljudmi, ki z nami nimajo nikakršne povezave, niti nimajo vpliva na naše življenje. Morda se vam pojavi kakšen preblisk? Če si posameznike predstavljamo kot pikice, s črtami pa predstavimo konkretna pričakovanja, dobimo eno veliko zmedo. Kaos. In ogromno koncentracijo energije, ki ustvarja napetosti in ne koristi oblikovanju neke harmonije, katere si, vsaj v besedah, verjetno želi večina. Prišli smo do situacije, ko drug drugemu ne zmoremo več izpolniti pričakovanj. Enostavno jih je preveč, običajno so previsoka in močno različna. Včasih se med seboj izključujejo, torej je nemogoče izpolniti vse istočasno. Sporočila o tem kakšni moramo biti pa še vedno dežujejo.
 

Kako se umakniti v mirnejše vode, kjer je pričakovanj manj? Za začetek poskusimo verjeti sebi. Poskusimo verjetni, da smo v redu, da smo lepi, da stvari ki štrlijo od pričakovanj drugih ne vplivajo na to, da nas imajo radi. To je namreč eden od najpogostejših strahov v ozadju - strah da ostanemo sami, da nas drugi ne marajo. Res pomembnih je malo pričakovanj. So pa običajno osnovna in predstavljajo temelj dobrega odnosa - s seboj in z drugimi.
 
 
DODATNA LITERATURA:
 
Marano, H.E. (2017). The Expectations Trap.
 
Picicci, J. (2015). How Expectations Undermine Our Relationships and Happiness. Dostopno na https://tinybuddha.com/blog/how-expectations-undermine-our-relationships-and-happiness/, 10.5.2017.      

nedelja, 07. maj 2017

ŠOLANJE ZA USPEH - ALI USPEŠNO ŠOLANJE?

Nacionalna preverjanja znanja v osnovnih šolah, matura v srednjih šolah. To je tema, ki je zadnje dni aktualna v vseh domovih, kjer imamo otroke vključene v šeste, devete razrede ali pa je njihov otrok tik pred vstopom v odraslo obdobje in morda ravno med maturo. Država je na nek način formalizirala nekatere stopnje človekovega razvoja z mehanizmi, ki ji zagotavljajo povratne informacije o lastni učinkovitosti in uspešnosti ter, ne nazadnje, podatke, s katerimi se lahko predvideva trende razvoja generacij državljanov v prihodnje.
 
Kako je definiran uspeh? Zelo različno, odvisno od več dejavnikov. Učitelji bodo verjetno odgovorili, da je uspeh izkazan z znanjem in poznavanjem konkretne snovi, s sposobnostjo povezovanja različnih znanj, lastno razmišljanje in sposobnost nadgradnje podanih informacij. Starši se s takšno opredelitvijo njimi morda strinjamo, čeprav nas verjetno večina hitro zastriže z uhlji, ko izvemo za kakšno slabšo oceno svojega otroka. Vse prevečkrat je uspeh namreč definiran z oceno. Z golo številko v višjih razredih. Učitelj nas poskuša pomiriti, da ocene vendarle niso na prvem mestu, da je ključno znanje in dobro počutje otroka v šoli. Takšna protislovja je včasih tako težko povezati in razumeti, saj se v ozadju že oglaša naš strah, kako se bo otrok vpisoval v srednjo šolo. Ali pa kako bo postal nekaj, kar v družbi nekaj šteje. Na primer pravnik. Ali pa morda zdravnik. Otrok, vsaj mlajši, si tega sicer še ne želi, morda si sploh še ne predstavlja kaj človek v  teh poklicih počne. Se pa že zaveda, da je to zaželeno, da je staršem všeč, da to pričakujejo od njega. Uspeh si lahko definira kot dosego enega od poklicev, pa čeprav ta ni povezan z dejavnostjo, ki bi si jo morda najbolj želel opravljati. Nekateri otroci bi z veseljem izjavili, da želijo postati vozniki tovornjaka, da želijo peči pecivo ali pa da bodo vodovodarji, ki imajo na voljo toliko raznolikega in zanimivega orodja. Vendar zaradi lastnega dojemanja uspeha, (no, ne čisto lastnega - v stroki govorimo o introjektih, to je ponotranjenih stališčih in prepričanjih, ki smo jih skozi odraščanje sprejeli od staršev ali drugih pomembnih oseb) raje postanejo odvetniki, piloti, politiki, zdravniki... Ki so v družbi spoštovani, dobro plačani in na videz delajo v dobrih pogojih, vsaj v primerjavi z večinsko populacijo. Velikokrat lahko slišijo da so uspešni, da se nimajo za kaj pritoževati, starši so ponosni nanje. Ampak včasih si ti, uspešno šolani ljudje, ki so uspešni v svojem poklicu, morda še vedno želijo samo voziti tovornjak... In se velik del življenja dojemajo kot neuspešne, morda so celo nesrečni.
 
V času, ko je uspeh opredeljen z oceno, je skoraj nemogoče govoriti o šolanju za uspeh, istočasno pa dokazov o uspešnem šolanju v obliki različnih poročil kar mrgoli. Iluzorno je pričakovati, da se to lahko spremeni kar čez noč, vendar je prav, da vsaj v domačem okolju poskušamo ločevati življenjski uspeh od uspešnega šolanja. To namreč, vsaj skozi moje dojemanje, ni isto. Moj pogled na uspeh je povezan z zmožnostjo in sposobnostjo človeka, da živi skladno s svojimi željami in potrebami, ki pa upoštevajo tudi vrednote in življenje drugih, s katerimi si deli svet. Sam nekatere vrednote, ki izhajajo iz družbe lahko sprejemam tudi kot svoje, nekaterih pač ne želim. To je del moje svobode.

 
Koliko svobode smo pripravljeni nuditi svojim otrokom? Ali jim lahko dovolimo razvoj lastnega mišljenja, kritičnosti in s tem pogojeno dejansko neodvisnost? V času formalnih preverjanj v šolah in zaključevanju šolskega leta vas vabim, da razmišljamo tudi o tem. Otrok v tem obdobju potrebuje drugačno podporo, kot pa naše kritiziranje slabših ocen. Ne potrebuje fraz, kot "...saj sem ti rekel, da se moraš učiti..." Morda poznate tisto "... boš pa delal, če se ne boš učil...". Takšnih in podobnih izrazov "motivacije" otrok v stiski ne potrebuje. Potrebuje pa resnično prisotnost, oporo in spodbudo, tudi tolažbo. Če smo zmožni z njim podeliti svoje občutke, morebitne lastne izkušnje ob podobnih situacijah, mu s tem morda odpremo nove možnosti soočenja s problemom. Morda bomo z ustreznim odzivom preprečili resne posledice, ki jih povzroča stres, povezan z našimi, starševskimi, pričakovanji in ambicijami, ki jih morda sami nismo imeli priložnosti uresničiti.

Poskusimo prispevati k temu, da kakšen otrok manj odtava od doma v strahu zaradi slabih številk, ki so zapisane v njegovem spričevalu. To bi bil Uspeh.                                     
 

nedelja, 30. april 2017

MARY POPPINS

V otroštvu sem prebral goro knjig, verjetno vseh prebranih ne bi stlačil v običajno veliko dnevno sobo. Pričenjal sem z ogledovanjem slikanic in stripov, poslušanjem pravljic, katere mi je mati veliko brala, poseben korak pa je zame pomenil trenutek, ko sem lahko bral samostojno. Ko danes pogledam nazaj, se s tem verjetno lahko primerja samo nekaj prelomnih življenjskih dogodkov. Prebral sem vse možne pravljice, basni, kasneje pa indijanarice, kriminalke pa seveda tudi kaj bolj strokovnega in zahtevnega. Nekatera dela tudi iz lastne radovednosti, večino resnega pa vendarle zaradi zahtev študija. 
 
Kam umestiti Mary Poppins? Hja, seveda v moje začetno bralno obdobje, saj je to ena zmed zgodb v katerih sem kot otrok zelo užival. Posebna gospa, s posebnim načinom oblačenja, obnašanja in razmišljanja. Na prvi pogled zelo zapeta, tradicionalna in zahtevna v sebi pa polna idej in tako zelo otroška, igriva. Ostra ob postavljanju meja in istočasno tako zelo uglašena na vsakega sogovornika, ne glede na to ali ima pred seboj otroka ali odraslega. Mary, ki je sposobna kadarkoli vstopiti v pravljično deželo, za katero trdno verjame, da ima vsak človek lahko svojo, čisto zase.
 
Mary Poppins nikoli ne godrnja, ne ukazuje in ničesar ne prepoveduje, pa vendarle vsak ve, kaj mora storiti in česa ne sme. Meje gospa postavlja s pomočjo lastne samozavesti, s karizmo če vam je tako bližje. S tisto zdravo karizmo, ki ne zmanjšuje pomena in vrednosti ljudi. Energija prihaja iz sproščenosti in igrivosti, iz zavedanja "jaz sem v redu - ti si v redu". V ozadju ni prikritih strahov, kaj si bo kdo mislil, kaj lahko naredim narobe, kakšna so pričakovanja družbe in kulture. Pa kaj če bomo čaj popili pod stropom - glavno da pri tem nihče ne trpi. V času začetka nastajanja magičnih zgodb (1933) so bila takšna stališča zelo odmaknjena od tradicionalnih angleških navad.
Mary na zunanji videz ne da veliko - oblači in ureja se tako, kot se ji zdi prav. Podobno si izbira tudi prijatelje, njihovo poreklo in navade so ji čisto nepomembna podrobnost. Mary odprto spoznava svet in to omogoča tudi otrokom, ki jih varuje. S čarobnim kompasom skupaj potujejo po severnih pokrajinah in kramljajo z Eskimi, raziskujejo Afriko, kjer presenečajo temnopolte domačine s svojo nezdravo belino, se urijo v vljudnostih kitajskih kultur ter navadah in veščinah severnoameriških indijancev. Obiščejo živalski vrt, katerega spoznajo iz popolnoma drugačne perspektive - to je z vidika živali v njem. Ki si zase želijo nekaj drugega, kot ljudje mislijo da je prav in najbolje zanje.
 
Mary Poppins meni osebno predstavlja sinonim za varnost in hkrati drznost. Gospa živi svoje življenje, ki je polno, nikoli dolgočasno, ob tem pa je vendarle stabilno in varno. Nikoli ne veš, kaj te čaka, vendar nepotrebno tveganje ob raziskovanju kljub temu ni potrebno. Vsako presenečenje prinaša novost, novo spoznanje, ki morda ni vedno najbolj prijetno. Je pa lahko pomembno za nadaljevanje poti.   Ob tem ko si dovolim raziskovati, ni nikakršne potrebe, da to počnem na račun drugih. Vsaj ne neposredno. Če smo namreč iskreni, je že skoraj vsako delovanje človeka na nek način obremenjujoče za okolje, ki nam daje prostor in pogoje za življenje.
 
Koliko smo lahko še podobni opisani literarni junakinji Mary? Ali lahko najdemo še kakšno od njenih lastnosti, ali smo postali ujetniki nečesa drugega? Mi in naši otroci potrebujemo jasne meje in pravila pa tudi dovoljenje za radovednost in odkrivanje neznanega. S tem bomo mi in naši otroci lahko napisali svoje zgodbe, ki bodo morda spominjale na pravkar opisano. Ali pa bodo popolnoma drugačne, morda komu celo čisto nerazumljive. A kljub temu izvirne in odlične.                          
 
 
 
 
DODATNO GRADIVO:
  • Travers, L.P. - Mary Poppins (različne izdaje);
  • Reševanje gospoda Banksa (film, 2013)
   

nedelja, 23. april 2017

KO VERJAMEMO, DA VEMO VSE

Ste se že srečali z ljudmi, ki vedo vse, o vsem, poznajo vse odgovore? Zagotovo, saj je pojav vsevednosti (angl. overclaiming - koncept znan iz psihologije, če ima kdo idejo za ustreznejši prevod, je bom vesel)  precej razširjen, posebej v okoljih z visoko stopnjo tekmovalnosti in s tem povezano potrebo po dokazovanju. Če vas je morda prešinila podobna misel kot mene - a ni blog nekaj podobnega? - imate prav. Tudi bloge, skupaj z avtorji, lahko uvrstimo v to kategorijo, posebej ko obravnavamo različne teme. In če se svojih omejitev ne zavedamo, lahko hitro začnemo ljudem dokazovati svoj prav, v kar lahko vpletemo marsikatero nepreverjeno ali celo lažno informacijo, ki so zadnje čase žal že kar moderne, včasih celo splošno sprejete kot nekaj običajnega.
 
Odnosi med ljudmi, ki morajo vedeti vse, so lahko zelo težavni, polni trenj in konfliktov, prepričevanj drugih v svoj prav. Razen v primerih, ko sogovorniku to ustreza. Ta si namreč lahko dovoli biti zelo pasiven in enostavno sprejeti, kar sliši. Kimati in slediti. Zelo lagodna, čeprav na daljši rok ne vedno najlažja pot. V nastopanju ljudje, ki vedo vse,  izražajo suverenost, jasnost, so lahko precej glasni, že njihov nastop običajno daje vedeti, da drugih informacij ne želijo sprejeti. Saj vedo vse - o sebi, o drugih, o svetu in stvareh, ki jih še nobena civilizacija ali filozofija ni razčistila. No, ene stvari pa običajno ne vedo. Bolj ustrezno bo zapisati v prvi osebi, ne vemo, saj se takšen "vsevedni" del skriva v vsakem od nas. Nekje globoko v nas zaznavamo nejasno potrebo po tem, da smo popolni, perfektni, priznani in sprejeti. Vzporedno ob tem pa strah, kaj se lahko zgodi, če nas odkrijejo. Če nas ne marajo več? Če ostanemo sami? Pod masko vsevednosti se namreč običajno skriva zelo ranljiv del, ki ne želi biti izpostavljen. Ker že ima to izkušnjo in ta nikakor ni bila prijetna.
 
Nivoji pojava vsevednosti so različni - lahko temelji na narcisistični osnovi in lahko predstavlja enega od simptomov osebnostne motnje ali strukture, pri večini ljudi pa gre vendarle za normalno reakcijo na primanjkljaj s področja relacijskih potreb (Erskine, Moursund in Trautmann, 1999) in ne izpolnjuje diagnostičnih kriterijev motnje. Ena od relacijskih potreb je tudi biti cenjen, priznan, predvsem s strani pomembnih oseb (starši, drugi člani družine, učitelji in ostali ki so nam v življenju pomembni). Če nam tega primanjkuje, razvijemo mehanizem, ki nam pomaga s tem primanjkljajem živeti - in se na neki točki sami odločimo, da bomo svoj ranljivi del zaščitili z močno obrambo, ki bo druge ljudi umaknila iz odnosa. Slednji je namreč nevaren in lahko izpostavlja ranljivost. Žalost in sram pa običajno nista čustvi, ki bi jima naši vsevedni deli, priznali obstoj. Čeprav predstavljata njihovo jedro in osnovo. Rajši pokažemo jezo in agresijo, ki ju zapakiramo v naše navidezno znanje in sposobnosti. S tem se izognemo odnosu - ljudje lahko pasivno sledijo ali pa postanejo jezni. Če bi slučajno poskušali nagovoriti žalostni del ali sram - bi bila agresija še močnejša, lahko celo uničevalna. Dobro se je zavedati, da ljudje z narcisistično strukturo ali motnjo pravzaprav ves čas živijo v strahu, agresija pa je varovalka. Res pa je, da to ne opravičuje nobene od oblik nasilja, s katerimi se soočajo ljudje v njihovi bližini.       

Ideja za ta prispevek izhaja iz Wrayevega članka (2015) o raziskavi, ki je preverjala seznanjenost in poznavanje določenih tem pri ljudeh. Ljudje so o različnih področjih izkazali veliko znanja - čeprav je bilo govora o stvareh, ki sploh ne obstajajo. Dokazali so, da ljudje v splošnem želimo prevladovati v znanju na področjih, kjer že v osnovi vemo več. Kot primer so preverili poznavanje področja osebnih financ, s katerim imamo vsi izkušnje. Med običajne strokovne izraze so raziskovalci vnesli nekaj izmišljenih pojmov. Tisti, ki so se že v osnovi opredelili kot večji poznavalci področja, so kot resnične sprejeli več neresničnih in izmišljenih informacij in celo nadgradili predstavljeno.  
 
Če poskusim povezati zapisano z življenjem povprečnega človeka v zahodni kulturi, torej z vplivom politike, lobijev, podjetij in medijev množičnega obveščanja, je vsesplošen pojav različnih oblik psiholoških težav lažje razumljiv. Dostopnost vseh možnih informacij paradoksalno s svojo različno predstavljeno vsebino dodatno ustvarja negotovost in nezaupanje. Običajna selekcija podatkov in informacij enostavno ni več možna, zato se počutimo ogrožene... Ker o strahu težko govorimo, smo raje jezni... Vse prevečkrat kar na vse in vsakogar.
 
DODATNO GRADIVO:

Erskine, R.G., Moursund, J.P. in Trautmann, R.L. (1999). Beyond Empathy. New York: Briner Routledge.

Wray, H. (2015). Impossible Knowledge: Are You an Expert? Dostopno na http://www.psychologicalscience.org/news/were-only-human/impossible-knowledge-are-you-an-expert.html#.WPm6CuQ6yUk, 19.4.2017



nedelja, 16. april 2017

SPROŠČENI KRAJ

Ležim v pomladanski travi, ki je ravnokar pridobila značilno, svežo zeleno barvo. Rahla nagnjenost terena mi omogoča pogled naokrog tudi v tem položaju. Na moji levi strani vidim ozek potoček, ki je obrasel z rumenimi kalužnicami in drugimi, meni nepoznanimi rastlinami. Preko potočka lahko vidim nekaj grmičevja, v katerem razposajeno uživa ptiček, očitno gorska sinička s hecno razmršeno frizuro. Pred menoj vidim travnik, cvetoč regrat s svojo rumeno barvo močno prispeva k barvitosti celotne podobe. Posamezne krtine (pripeljala se je misel, da sem jim kot otrok pravil "hiške od krta") kažejo na prisotnost življenja pod zemljo, česar se običajno ne zavedam. Z lahkoto si predstavljam krta, kako rije pod menoj in se sprašuje, kaj se valja tam zgoraj. Če se obrnem na desno stran je teren hribovit in zelen, občasno vidim kakšnega metulja, čebelo, čmrlja... S pogledom lahko sežem v daljavo, kjer se zelena črta stika z modrino neba. Vse je rumeno, zeleno, modro. Ops - modrino prepredajo beli oblački, majhne ovčke ki se pasejo po nebu in gledajo navzdol. Aha - tam pa je ena čisto ravna črta, ki nekako ne spada tja - očitno je moj sproščeni kraj pred kratkim preletelo letalo. Sonce je bolj pri strani, da me ne slepi. Privoščim si uživanje v opazovanju barv, tekstur, malih prebivalcev narave in neskončnosti nad menoj.
 
Poslušam. Podobo okrog mene dopolnjuje prijeten, osvežujoč vetrič. Rahlo mi pihlja okrog ušes in povzroča komaj slišen šum in šelestenje rastlinja. Brenčanje čebel in drugih živalic, ki obletavajo cvetove je precej močno, vendar prijetno. Čutim da me rahlo uspava. V daljavi slišim lajež psa in zaznam misel "verjetno želi ven". Potoček ustvarja svoj tok melodije. Ko prisluhnem enoličnemu šumenju slišim, da se pravzaprav ves čas spreminja. Višji, nižji toni, brbotanje, klokotanje, grgranje... saj očitno sploh ne poznam vseh besed. Voda je na poti proti dolini precej zgovorna. Slišim tudi lastno dihanje. Umirjeno, enakomerno, globoko. Morda je šum skozi eno nosnico malce glasnejši. Srčni utrip. Ne vem, ali je to zvok ali občutek. Ni mi pomembno. Slišim ga.  
 
Pod seboj čutim prijetno čvrstost trave in zemlje. Čutim, kako mi naravno ležišče podpira celo telo, od peta do zadnjega dela glave. Nekako me objame in zagotovi občutek stabilnosti, varnosti. Preverjam, če me kje kaj žuli ali tišči - nič. Pod menoj ni kamenčkov, korenin ali drugih motečih predmetov. Misel ki pride: kakšen luksuz. Veter, ki pihlja,  je prijetno osvežujoč, ravno pravi za sprostitev. Gibanje zraka čutim na obrazu in na rokah, kjer obleka ne ovira stika. Z dihanjem ga lahko vsrkam vase, kar v meni sproža dodatno energijo. Privoščim si še dodatek barv in zvokov iz okolice, hmmm.... Pobožam travo in začutim njeno mehkobo. Pobrskam po tleh in začutim prijeten hlad prsti. Pomočim roko v potoček... neprecenljivo.                 
 
 
Ob kombiniranju vsega kar vidim, slišim in otipavam okrog sebe, dodam še vonjave. Sveža trava in vonj po pomladanski vlagi (sploh ne vem, kako to opisati, vendar mi je od nekdaj prijetno), ki puhti iz zemlje ob sončnem vremenu. Poskušam vsrkati čim več, saj je bogato. In ni enolično. Nekje iz daljave je očitno prineslo vonj po cvetočem sadnem drevju, čeprav ga ne vidim. Sladko.
 
Sladkoben vonj me je napeljal še na okušanje. Okrog mene ni stvari, ki bi bile sladke. Vsaj ne še. Opazim nekaj jagodičevja, ki bo kmalu ponudilo svoje sladke plodove vsakemu, ki jih bo želel. Pa robidovje. Mlask. Tudi če jih trenutno še ni tam, si jih kar predstavljam, zamišljam, predstavljam si da jih jem. Ja, sedaj pa je sladko. Dišijo. Lepo izgledajo - za poslikat. Privoščim si cmokanje ko jih hrustam. V dosegu roke zagledam trobentice. Tudi njihov okus je sladek - ne tako intenziven kot jagode, vendar prijeten in lahek.           
 
Uživam v razkošju barv, podob, zvokov, občutkov, vonjev in okusov. Igram se s kombinacijami - predstavljam si dodatne prijetne zvoke, dovolim si fantazije. V moj prostor lahko umeščam stvari, ki jih tam v resnici ni. Izločim zvoke, ki bi me lahko motili. Dodajam elemente, ki mi pomenijo sprostitev, ki mi zbujajo prijetne občutke.
 
Poskušam si predstavljati nek simbol, kar se mi v trenutku pripelje v miselni tok - regrat. V mislih nekajkrat glasno zavpijem "Regrat!", in ob tem ohranjam prijetne občutke.
 
Ko se mi zazdi, da je prišel čas odhoda iz mojega sproščenega kraja si tudi za to vzamem čas. Zavem se, da lahko sem pridem kadarkoli želim. Lahko ostanem dlje časa, lahko samo malce pokukam. Kar pač v danem trenutku potrebujem.
 
Osredotočim se na dihanje in se zavedam prostora, kjer se dejansko nahajam. Začutim tla pod nogami. Še dodatno jih pritisnem na tla. Zavedam se svojega telesa, pomigam s prsi na nogah, rokah, naredim kakšno grimaso z obrazom. Pogledam koliko je ura, zavedam se, da sem tukaj in zdaj. In zaključim z zavestjo, da se lahko kadarkoli vrnem v svoj sproščeni kraj.
 
Kakšen pa bi bil vaš sproščeni kraj?
 
Vaja je v osnovi namenjena krepitvi samozavedanja, učenju spremljanja telesnih senzacij in krepitvi pozitivnih virov, ki so poleg vzpostavljenega psihoterapevtskega odnosa verjetno najpomembnejši element na poti do predelave težavnih in travmatičnih dogodkov. So pomembni gradniki lastnega potenciala, s katerim klienti lahko samostojno stopijo v življenje. V literaturi pogosto zasledimo izraz "varni kraj", katerega pa stroka zaradi neposredne asociacije na nevarnost (in s tem povečane možnosti aktivacije travmatične izkušnje posameznika) nadomešča s terminom "sproščeni kraj".
 
Ko postopek večkrat izvedemo v sproščenem okolju, ga lahko izvajamo v različnih okoliščinah, vendar ne v okoliščinah, kjer je naša pozornost pomembna in bi umik lahko ogrožal naše funkcioniranje (npr. vožnja avtomobila). Z vidika predelave travme aktivnost močno prispeva k ustvarjanju novih povezav med živčnimi celicami, kar omogoča nevroplastičnost možganov.  
 
Največjo intenzivnost vaje terapevti dosegajo z uporabo metode EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing - metoda desenzitizacije in ponovne predelave z očesnim gibanjem) in drugimi tehnikami za predelavo travme.               

 

DODATNO GRADIVO:
 
http://www.wikihow.com/Create-a-Safe-Place              

nedelja, 09. april 2017

IZPOSTAVLJENI POKLICI

Pred kakšnim mesecem dni mi je prišla pod roke zgodba, ki jo je objavil eden od mnogih reševalcev. Ti vsak dan živijo z realnostjo modernega sveta, ki jo je večkrat težko zdržati. Neprekinjenost dela, zahteve nadrejenih, pričakovanja ljudi, ki potrebujejo različne oblike pomoči. Stalna travma - travma kot način življenja. In vzporedno ob tem nerazumevanje družbe. Družba, oziroma namenoma zapišem kar skupina posameznikov (da se lažje najdemo in  začutimo), vse prevečkrat dojema takšno udejstvovanje kot samo po sebi umevno, kot pravico ki nam pač pripada. "Tisti ki pomagajo so plačani, naj opravljajo svoje delo, tako kot jaz opravljam svoje. Tudi jaz se ne pritožujem," je pogosta reakcija, ki omogoča ljudem odmik od težav drugih. Če slučajno opravljajo svoje delo na prostovoljni bazi, se morda besedica "plačani" nadomesti s "...saj sami želijo, saj je to itak njihov hobi". Slednje sem lahko slišal za primere gorskih in jamskih reševalcev.

Očitno nam je težko povedati ali še bolje, zapisati: cenimo vaše delo, vaš trud in vaše nesebično angažiranje. Zavedamo se, da delate bistveno več in bolje, kot ste sploh lahko materialno nagrajeni. Ker takšnih potrditev v širšem okolju primanjkuje, je toliko bolj pomembna "napitnina", ki jo vaše stranke dodajo rednemu plačilu s svojim preživetjem, z nasmeškom, ko se čez čas srečate na cesti, ko vam svojci napišejo stavek ali dva v zahvalo. Tudi ko je intervencija morda neuspešna, se zavedamo, da ste vanjo vložili vse, kar je bilo v danem trenutku možno, čeprav je to dejstvo včasih izredno težko sprejeti.  

Zapisani odstavek ni namenjen samo reševalcem, ki predstavljajo izhodišče mojega prispevka. Namenjen je vsem, ki se na različne načine ukvarjate z ljudmi in jim na kakršenkoli način poskušate pomagati. Poklicno ali prostovoljno. Poleg različnih institucionalnih reševalnih in zdravstvenih služb, centrov za socialno delo, policije, vojske, civilne zaščite, šol, domov za ostarele... želim omeniti tudi vse tiste skupine, ki delujejo iz ozadja. Koliko se nas zaveda, da prizorišča prometne nesreče pomagajo urediti delavci cestnih podjetij, komunalne službe? Kakšni so njihovi občutki, ko so v stiku s prizoriščem nesreče ali  zločina? Koliko prostovoljcev vseh možnih izobrazbenih profilov kasneje intenzivno dela z žrtvami različnih okoliščin in posredno podoživljajo vse podrobnosti dogajanja? Večina teh ljudi se morda o težavah pogovarja med seboj, v strokovnem krogu, kakšen del morda lahko podelijo doma v družinskem krogu. Veliko informacij morajo zaradi načela zaupnosti zadržati zase, kar predstavlja posebno, dodatno breme.         


Skupin, ki so zaradi specifičnega poklica ali prostovoljnega udejstvovanja in posledično načina življenja močno izpostavljene z vidika psihološke obremenitve, je veliko. Nekateri poklici imajo psihološko pomoč vzpostavljeno znotraj institucij oz. podjetij, drugi pa si tega ne morejo privoščiti in se ali zanašajo na zunanje izvajalce ali pa odgovornost za lastno skrb v celoti prepustijo zaposlenim.  Nekaj primerov sistemskih ureditev v Sloveniji si lahko ogledate na portalu Psihologija dela.com.

Uvodno omenjeni članek izkazuje, da podpora tudi v večjih institucijah, upravljanih s strani države, ni zadostna. Avtor je svoje doživljanje travme podal na jasen, neposreden in brezkompromisen način - takšna kot je narava travme v osnovi. Utečeni delovni kolektivi so zelo dobra opora, vendar procesiranje opisanih dogodkov poteka ves čas - med spanjem, družinskim kosilom, klepetom s prijatelji. Vsake toliko časa pri kom izbruhne na dan, v najboljšem primeru v kakšnem adrenalinskem športu ali neprekinjenem delu, v slabšem pa v agresiji do drugih in sebe, lahko tudi kot odraz posttravmatske stresne motnje. Vedno kot posledica umika od vsega hudega. 

Poglejmo, kakšne so možnosti za podporo. Nekatere institucije in prostovoljna društva za lastne potrebe redno izvajajo krajše delavnice, ki so povezane z zmanjševanjem in obvladovanjem stresa ter povezavami s travmo. Razumevanje tesnob, depresivnih stanj, nočnih mor ali "neopisljivih zoprnih občutkov", za katere ne vemo od kod prihajajo, je lahko z ustreznim izobraževanjem olajšano. Običajno izvemo, da z nami ni nič narobe, se pa naše telo in um normalno odzivata na nenormalne pojave. Naslednji korak so lahko interne pogovorne skupine, ki so namenjene odpiranju konkretnih težav. Običajno je to obliko težje vzpostaviti, saj jo mora nekdo vzpostaviti in ves čas aktivno delati z njo. Vzpostavljanje zaupanja je lažje s pomočjo zunanjih strokovnjakov, saj ti lažje izločijo morebitne vplive notranjih trenj.

Zaprositi za pomoč je težko tudi tistim, ki poklicno ali prostovoljno pomagajo. Lažje je nesebično ponujati pomoč, včasih je celo lažje tvegati življenje za druge, kot pa zaprositi za pomoč sebi. Marsikdo je mnenja, da je to odraz nemoči, kar bi lahko ogrozilo njegovo delo. Gre pa pravzaprav za tisto pravo, notranjo moč. Ko se je zavemo, namreč lažje pomagamo naprej. Upravičeno je pričakovati, da bi želeno podporo tudi dobili - del od države, del od posameznikov ki se s tem področjem ukvarjamo profesionalno. Je pa res, da menjava perspektive pomagajočega s pozicijo prejemnika pomoči prinaša tudi odgovornost in tveganje soočenja s seboj - z vsemi svetlimi in temnimi vsebinami.

Ali je nesebično pomoč res potrebno plačevati z umikom in izolacijo, morda depresijo in tesnobnostjo, izgorelostjo, psihoaktivnimi snovmi, alkoholizmom, razpadlimi zakoni tistih, ki so nam ves čas na voljo za pomoč?

Resnično si želim resno študijo, ki bi primerjala stroške dodatnih kadrov, višjih plač ter ustrezne podpore in na drugi strani stroškov posledic, ki jih povzroča pasivnost (žal poleg politike tudi stroke) in nepriznavanje pomembne vloge ljudem, ki za druge, za nas, velikokrat tvegajo vse. Seveda si želim tudi ustreznih odločitev, ki bi sledile dokazanim rezultatom.
 
DODATNO GRADIVO: 

Psihologija dela (2015). Pomen psihološke podpore na delovnem mestu. Dostopno na https://psihologijadela.com/2015/07/17/3314/, 6.3.2017.

Izpoved reševalca o stanju na terenu (2017). Dostopno na http://blog.zdravstvena.info/nadaljevanje-ganljive-izpoved-resevalca-o-stanju-na-terenu/, 5.4.2017.


nedelja, 02. april 2017

ČAS, PSIHOTERAPIJA, JAZ

Zadnja dva tedna izgubljam občutek za čas. Po letih strogo določenega urnika sem se znašel v položaju, ko mi je struktura sicer še vedno pomembna, vendar se to odraža na povsem drugačen način. Pomembna je namreč samo takrat, ko je potrebno narediti nekaj konkretnega. Vse ostalo je prepuščeno meni in to je tisto, kar sem si želel. Tudi za tale prispevek čas ni bil načrtovan, sem pač čakal, da se pojavi kaj zanimivega. Danes sem z družino in prijatelji užival na Veliki planini, skupaj smo si privoščili ustavljanje časa. V modrini pomladanskih žafranov in prijetni, rahlo zastrti sončni svetlobi je bilo to početje zelo enostavno in sproščujoče. Dan mi je prinesel tudi zavedanje, kakšno razkošje lahko človeku predstavlja časovni odklop.            

Od predšolske vzgoje do današnjih dni je čas pomembno vplival na moje življenje. Urniki, načrti, usklajevanje in iskanje največjega možnega izkoristka z vidika učinkovitosti in razpoložljivih virov so bili del vsakdanjika, ne glede na starost in dejavnost, ki sem jo opravljal. Razlika je bila samo v tem, ali načrtom bolj sledim, ali pa jih pripravljam jaz, zase in za druge. Na področju managementa najdemo vrsto analiz, ki preučujejo največjo učinkovitost konkretnih dejavnosti. Splošno je znano, da za  pomembnejše sestanke podjetja večkrat ne izbirajo ponedeljkov in petkov, razlog je v povečani odsotnosti sodelavcev pa tudi njihovi motivaciji. Podobno je tudi z dnevno časovnico - zjutraj so ljudje še utrujeni, proti koncu delavnika pa jim misli že uhajajo k popoldanskim obveznostim, kar lahko moti njihovo koncentracijo. Da ne omenjam vzbujanja občutka, da širša razprava ni zaželena in je dogodek namerno nastavljen na uro, ki pogovor omejuje.  

S časom je v psihoterapiji povezanih več vprašanj. Koliko časa bo trajal celoten proces? Kateri del dneva mi najbolj ustreza z vidika drugih obveznosti? Kateri del dneva je za terapijo najbolj učinkovit? Kako je s časom v terapevtski uri? Kdaj je moj terapevt najbolj učinkovit, zavzet, motiviran in tako naprej...

Pred vstopom v lastno terapijo sem si to vprašanje postavljal kar pogosto, saj je bilo ob kopici drugih obveznosti in razpoložljivih terminov težko najti optimalen čas. Takega, ki ne moti dnevnega ritma, drugih nalog, službe in tako naprej. No takega termina pač ni. Čas, ki ga namenimo za neko dejavnost je porabljen, ovrednotimo ga lahko kot bolj ali manj koristnega, vedno pa je porabljen z nekim namenom. Tudi izgubljanje, "zabijanje" časa ima svoj pomen. Večkrat imamo možnost ravno v psihoterapiji raziskovati funkcijo oziroma pomen tega pojava. Običajno ugotovimo, da je ta čas pravzaprav za nas še kako koristen, saj predstavlja normalen odziv na vsakodnevne napore. To so pravzaprav trenutki, ki so čisto naši, pa četudi se morda zdi, da samo gledamo v prazno.

Časa z vidika trajanja procesa ne bom obnavljal, o tem je zapisano veliko. Težava, s katero klient prihaja, njegove trenutne okoliščine in ujemanje s terapevtom imajo pri tem največji vpliv. Kateri del dneva si klient izbere oz. določi, pa je že drugačna zadeva. Nekateri bi želeli pričeti takoj zjutraj, ko še niso utrujeni od ostalih obveznosti, drugim ustreza enourna prekinitev med službenih časom, nekateri pa imajo rajši popoldanski čas, po službi in drugih obveznostih. Nekateri bi si želeli delati ob sobotah ali nedeljah. Konkretnih dokazov o večji učinkovitosti posameznih časovnih obdobij nisem zasledil, zagotovo pa obstajajo razlike pri vsakem posamezniku. Če klienta upravičeno skrbi, da bo imel težave s prevzemom otroka pred vrtcem, se bo težje osredotočal na lastne procese. Če ni izrazito "jutranji tip", bi si verjetno težko zamislil učinkovito terapijo pred osmo uro zjutraj.

Čas je pomemben tudi znotraj psihoterapevtske ure, kjer glavnino odgovornosti za spremljanje prevzemamo terapevti. V osnovi vedno pričnemo z uvodom, morda ritualom, nadaljujemo z glavnino vsebine, ki se lahko pojavi v danem trenutku ali pa jo klient prinese s seboj ter na koncu izvedemo zaključevanje, s čimer klienta pripravimo za slovo in odhod.          



Pa še perspektiva moje lastne pripravljenosti za delo in učinkovitosti. Trenutno si ne bi upal zapisati, da sem v katerem delu dneva, tedna ali leta bolj ali manj učinkovit pri delu s klienti. Pri vseh moram namreč skladno z osnovnim poslanstvom in etiko vložiti maksimalen trud, da skupaj s klientom najdeva ali celo postaviva kakšen košček v sestavljanko. Da pa lahko prispevam svoj delež, si poskušam privoščiti dovolj prostega časa v dnevu, tednu, mesecu in letu. Torej dovolj, da lahko prihajam na srečanja opremljen z dovolj energije. Zato sem tako vesel moje izgube občutka za čas, ki sem jo omenil v začetku. Ta izguba namreč pomeni, da se lahko odmaknem od strukture časa. Zato postane vsebina istega časa toliko bolj barvita. Danes je bila zame modro-vijolična.  
 

DODATNO GRADIVO:

Howes, R. (2013). Psychotherapy Appointment Time. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/blog/in-therapy/201312/psychotherapy-appointment-time, 2.4.2017.


  

nedelja, 26. marec 2017

OPUŠČANJE NEPOTREBNEGA

Pred kratkim sem v ponudbi enega od televizijskih sporedov naletel na film, ki s samim naslovom ne pove kaj dosti. Prstanec (L' annulaire, 2005). Zgodba govori o dekletu, ki si je zaradi poškodbe prsta našlo delo v posebnem laboratoriju, kjer shranjujejo različne predmete. Predmete, ki jih ljudje zaradi različnih vzrokov ne želijo imeti pri sebi, vendar želijo, da so nekje shranjeni, da so na voljo, če bi bilo potrebno. V spominu mi je ostal vzorec z gobami, ki so zrasle na pogorišču domače hiše, med vzorci so se znašli ledvični kamni, notni zapis, igra Mahjong in tako naprej. Skupni imenovalec vseh predmetov je povezava z neko hudo (pre)izkušnjo ljudi, ki jo želijo pozabiti, umakniti na stran ali do nje vzpostaviti nek drugačen odnos, pogled. Filmsko prikazano arhiviranje v posebej za to namenjenem laboratoriju je zato dobro sprejeto, stranke si dovolijo izkoristiti ponujeno možnost.
 
Tudi sam se trenutno nahajam v obdobju, ko imam priložnost doživljati in raziskovati poslavljanje od pomembnega življenjskega obdobja, od poklica ki sem ga opravljal zadnjih osemnajst let. V takšnem času se je v mojih predalih nabrala vrsta lepih spominov, resnih preizkušenj, prijateljstev, novih spoznanj in drugega materiala. Toliko, da je nemogoče vsega nositi oz. voziti s seboj. Nekaj mesecev nazaj, ko sem nekako ugotovil, koliko je vsega tega, sem začutil precej tesnobnosti. Kaj od tega je res pomembno? Kaj moram ohraniti za vedno, kaj samo za nekaj časa, kaj pa je tisto, česar se lahko znebim takoj? Morda je kaj tudi takšnega, da bi bilo dobro preoblikovati?
 
Najprej sem se soočil z materialnim vidikom, torej s čisto otipljivimi kosi opreme. Nekatere sem uporabljal od prvega dne svoje vojaške karierne poti in so predelali precejšnjo količino potu, umazanije in različnih vremenskih vplivov. Morda so se malce celo navzeli mojih občutkov, saj sem se z marsikaterim srečal ponovno. Na primer s pričakovanji in veseljem ob prvem dnevu v uniformi, strahom in nelagodjem ob strelih lovca v bližini stražarskega mesta, tremo ob prvih streljanjih, ki sem jih vodil. Prvega psihoterapevtskega svetovanja (nisem imel pojma da je to to). In še veliko drugih. Opremo, povezano s temi spomini, sem pripravljal za vračilo v skladišče in ta del ni bil enostaven. Me je pa presenetil občutek, ko sem vse to dejansko odložil. Olajšanje. Toliko vsega ves čas nositi s seboj, po različnih delovnih mestih po Sloveniji in tujini, ob tem pa ves čas paziti, da česa ne izgubim ali poškodujem po nepotrebnem. Naporno.
 
Drugi vidik so spletena prijateljstva, veliko ljudi s katerimi smo skupaj delali in doživljali zelo raznolike zadeve. Skupaj smo se potili, hecali, prepirali in vedno naredili, kar je bilo potrebno. Vsi ti ljudje ostajajo. Vesel sem, da so del trajne dediščine ki je ni potrebno nikamor odlagati. Tudi če z vsemi nimamo intenzivnih stikov sem lahko vesel, da so bili delček življenja z mano in da so prispevali k mojemu prijetnemu počutju.
 
Tudi izkušnje in naučene lekcije so zanimivo področje. Nekatere bodo zagotovo ostale z mano do konca življenja, druge se bodo počasi poslavljale. To področje si dovoljujem integrirati tudi v lastno prakso, saj vrsta znanj in veščin v ustreznem kontekstu lahko koristi klientu in meni pri soustvarjanju odnosa.    
 
Ob zaključku lahko zapišem, da sem kar precej delčkov arhiviral v svoj osebni "laboratorij", kjer bodo počakali, da si jih še kdaj ogledam, vzamem v roke. Pa tudi, če jih ne. Pomembno mi je, da so tam, na voljo samo meni in da se o njihovi ponovni uporabi lahko odločim sam.