IZPOSTAVLJENI POKLICI

Pred kakšnim mesecem dni mi je prišla pod roke zgodba, ki jo je objavil eden od mnogih reševalcev. Ti vsak dan živijo z realnostjo modernega sveta, ki jo je večkrat težko zdržati. Neprekinjenost dela, zahteve nadrejenih, pričakovanja ljudi, ki potrebujejo različne oblike pomoči. Stalna travma - travma kot način življenja. In vzporedno ob tem nerazumevanje družbe. Družba, oziroma namenoma zapišem kar skupina posameznikov (da se lažje najdemo in  začutimo), vse prevečkrat dojema takšno udejstvovanje kot samo po sebi umevno, kot pravico ki nam pač pripada. "Tisti ki pomagajo so plačani, naj opravljajo svoje delo, tako kot jaz opravljam svoje. Tudi jaz se ne pritožujem," je pogosta reakcija, ki omogoča ljudem odmik od težav drugih. Če slučajno opravljajo svoje delo na prostovoljni bazi, se morda besedica "plačani" nadomesti s "...saj sami želijo, saj je to itak njihov hobi". Slednje sem lahko slišal za primere gorskih in jamskih reševalcev.

Očitno nam je težko povedati ali še bolje, zapisati: cenimo vaše delo, vaš trud in vaše nesebično angažiranje. Zavedamo se, da delate bistveno več in bolje, kot ste sploh lahko materialno nagrajeni. Ker takšnih potrditev v širšem okolju primanjkuje, je toliko bolj pomembna "napitnina", ki jo vaše stranke dodajo rednemu plačilu s svojim preživetjem, z nasmeškom, ko se čez čas srečate na cesti, ko vam svojci napišejo stavek ali dva v zahvalo. Tudi ko je intervencija morda neuspešna, se zavedamo, da ste vanjo vložili vse, kar je bilo v danem trenutku možno, čeprav je to dejstvo včasih izredno težko sprejeti.  

Zapisani odstavek ni namenjen samo reševalcem, ki predstavljajo izhodišče mojega prispevka. Namenjen je vsem, ki se na različne načine ukvarjate z ljudmi in jim na kakršenkoli način poskušate pomagati. Poklicno ali prostovoljno. Poleg različnih institucionalnih reševalnih in zdravstvenih služb, centrov za socialno delo, policije, vojske, civilne zaščite, šol, domov za ostarele... želim omeniti tudi vse tiste skupine, ki delujejo iz ozadja. Koliko se nas zaveda, da prizorišča prometne nesreče pomagajo urediti delavci cestnih podjetij, komunalne službe? Kakšni so njihovi občutki, ko so v stiku s prizoriščem nesreče ali  zločina? Koliko prostovoljcev vseh možnih izobrazbenih profilov kasneje intenzivno dela z žrtvami različnih okoliščin in posredno podoživljajo vse podrobnosti dogajanja? Večina teh ljudi se morda o težavah pogovarja med seboj, v strokovnem krogu, kakšen del morda lahko podelijo doma v družinskem krogu. Veliko informacij morajo zaradi načela zaupnosti zadržati zase, kar predstavlja posebno, dodatno breme.         

Skupin, ki so zaradi specifičnega poklica ali prostovoljnega udejstvovanja in posledično načina življenja močno izpostavljene z vidika psihološke obremenitve, je veliko. Nekateri poklici imajo psihološko pomoč vzpostavljeno znotraj institucij oz. podjetij, drugi pa si tega ne morejo privoščiti in se ali zanašajo na zunanje izvajalce ali pa odgovornost za lastno skrb v celoti prepustijo zaposlenim.  Nekaj primerov sistemskih ureditev v Sloveniji si lahko ogledate na portalu Psihologija dela.com.

Uvodno omenjeni članek izkazuje, da podpora tudi v večjih institucijah, upravljanih s strani države, ni zadostna. Avtor je svoje doživljanje travme podal na jasen, neposreden in brezkompromisen način - takšna kot je narava travme v osnovi. Utečeni delovni kolektivi so zelo dobra opora, vendar procesiranje opisanih dogodkov poteka ves čas - med spanjem, družinskim kosilom, klepetom s prijatelji. Vsake toliko časa pri kom izbruhne na dan, v najboljšem primeru v kakšnem adrenalinskem športu ali neprekinjenem delu, v slabšem pa v agresiji do drugih in sebe, lahko tudi kot odraz posttravmatske stresne motnje. Vedno kot posledica umika od vsega hudega. 

Poglejmo, kakšne so možnosti za podporo. Nekatere institucije in prostovoljna društva za lastne potrebe redno izvajajo krajše delavnice, ki so povezane z zmanjševanjem in obvladovanjem stresa ter povezavami s travmo. Razumevanje tesnob, depresivnih stanj, nočnih mor ali "neopisljivih zoprnih občutkov", za katere ne vemo od kod prihajajo, je lahko z ustreznim izobraževanjem olajšano. Običajno izvemo, da z nami ni nič narobe, se pa naše telo in um normalno odzivata na nenormalne pojave. Naslednji korak so lahko interne pogovorne skupine, ki so namenjene odpiranju konkretnih težav. Običajno je to obliko težje vzpostaviti, saj jo mora nekdo vzpostaviti in ves čas aktivno delati z njo. Vzpostavljanje zaupanja je lažje s pomočjo zunanjih strokovnjakov, saj ti lažje izločijo morebitne vplive notranjih trenj.

Zaprositi za pomoč je težko tudi tistim, ki poklicno ali prostovoljno pomagajo. Lažje je nesebično ponujati pomoč, včasih je celo lažje tvegati življenje za druge, kot pa zaprositi za pomoč sebi. Marsikdo je mnenja, da je to odraz nemoči, kar bi lahko ogrozilo njegovo delo. Gre pa pravzaprav za tisto pravo, notranjo moč. Ko se je zavemo, namreč lažje pomagamo naprej. Upravičeno je pričakovati, da bi želeno podporo tudi dobili - del od države, del od posameznikov ki se s tem področjem ukvarjamo profesionalno. Je pa res, da menjava perspektive pomagajočega s pozicijo prejemnika pomoči prinaša tudi odgovornost in tveganje soočenja s seboj - z vsemi svetlimi in temnimi vsebinami.

Ali je nesebično pomoč res potrebno plačevati z umikom in izolacijo, morda depresijo in tesnobnostjo, izgorelostjo, psihoaktivnimi snovmi, alkoholizmom, razpadlimi zakoni tistih, ki so nam ves čas na voljo za pomoč?

Resnično si želim resno študijo, ki bi primerjala stroške dodatnih kadrov, višjih plač ter ustrezne podpore in na drugi strani stroškov posledic, ki jih povzroča pasivnost (žal poleg politike tudi stroke) in nepriznavanje pomembne vloge ljudem, ki za druge, za nas, velikokrat tvegajo vse. Seveda si želim tudi ustreznih odločitev, ki bi sledile dokazanim rezultatom.
 

DODATNO GRADIVO: 

Psihologija dela (2015). Pomen psihološke podpore na delovnem mestu. Dostopno na https://psihologijadela.com/2015/07/17/3314/, 6.3.2017.

Izpoved reševalca o stanju na terenu (2017). Dostopno na http://blog.zdravstvena.info/nadaljevanje-ganljive-izpoved-resevalca-o-stanju-na-terenu/, 5.4.2017.