OPUŠČANJE NEPOTREBNEGA

Pred kratkim sem v ponudbi enega od televizijskih sporedov naletel na film, ki s samim naslovom ne pove kaj dosti. Prstanec (L' annulaire, 2005). Zgodba govori o dekletu, ki si je zaradi poškodbe prsta našlo delo v posebnem laboratoriju, kjer shranjujejo različne predmete. Predmete, ki jih ljudje zaradi različnih vzrokov ne želijo imeti pri sebi, vendar želijo, da so nekje shranjeni, da so na voljo, če bi bilo potrebno. V spominu mi je ostal vzorec z gobami, ki so zrasle na pogorišču domače hiše, med vzorci so se znašli ledvični kamni, notni zapis, igra Mahjong in tako naprej. Skupni imenovalec vseh predmetov je povezava z neko hudo (pre)izkušnjo ljudi, ki jo želijo pozabiti, umakniti na stran ali do nje vzpostaviti nek drugačen odnos, pogled. Filmsko prikazano arhiviranje v posebej za to namenjenem laboratoriju je zato dobro sprejeto, stranke si dovolijo izkoristiti ponujeno možnost.

 

Tudi sam se trenutno nahajam v obdobju, ko imam priložnost doživljati in raziskovati poslavljanje od pomembnega življenjskega obdobja, od poklica ki sem ga opravljal zadnjih osemnajst let. V takšnem času se je v mojih predalih nabrala vrsta lepih spominov, resnih preizkušenj, prijateljstev, novih spoznanj in drugega materiala. Toliko, da je nemogoče vsega nositi oz. voziti s seboj. Nekaj mesecev nazaj, ko sem nekako ugotovil, koliko je vsega tega, sem začutil precej tesnobnosti. Kaj od tega je res pomembno? Kaj moram ohraniti za vedno, kaj samo za nekaj časa, kaj pa je tisto, česar se lahko znebim takoj? Morda je kaj tudi takšnega, da bi bilo dobro preoblikovati?

 

Najprej sem se soočil z materialnim vidikom, torej s čisto otipljivimi kosi opreme. Nekatere sem uporabljal od prvega dne svoje vojaške karierne poti in so predelali precejšnjo količino potu, umazanije in različnih vremenskih vplivov. Morda so se malce celo navzeli mojih občutkov, saj sem se z marsikaterim srečal ponovno. Na primer s pričakovanji in veseljem ob prvem dnevu v uniformi, strahom in nelagodjem ob strelih lovca v bližini stražarskega mesta, tremo ob prvih streljanjih, ki sem jih vodil. Prvega psihoterapevtskega svetovanja (nisem imel pojma da je to to). In še veliko drugih. Opremo, povezano s temi spomini, sem pripravljal za vračilo v skladišče in ta del ni bil enostaven. Me je pa presenetil občutek, ko sem vse to dejansko odložil. Olajšanje. Toliko vsega ves čas nositi s seboj, po različnih delovnih mestih po Sloveniji in tujini, ob tem pa ves čas paziti, da česa ne izgubim ali poškodujem po nepotrebnem. Naporno.

 

Drugi vidik so spletena prijateljstva, veliko ljudi s katerimi smo skupaj delali in doživljali zelo raznolike zadeve. Skupaj smo se potili, hecali, prepirali in vedno naredili, kar je bilo potrebno. Vsi ti ljudje ostajajo. Vesel sem, da so del trajne dediščine ki je ni potrebno nikamor odlagati. Tudi če z vsemi nimamo intenzivnih stikov sem lahko vesel, da so bili delček življenja z mano in da so prispevali k mojemu prijetnemu počutju.

 

Tudi izkušnje in naučene lekcije so zanimivo področje. Nekatere bodo zagotovo ostale z mano do konca življenja, druge se bodo počasi poslavljale. To področje si dovoljujem integrirati tudi v lastno prakso, saj vrsta znanj in veščin v ustreznem kontekstu lahko koristi klientu in meni pri soustvarjanju odnosa.    

 

Ob zaključku lahko zapišem, da sem kar precej delčkov arhiviral v svoj osebni "laboratorij", kjer bodo počakali, da si jih še kdaj ogledam, vzamem v roke. Pa tudi, če jih ne. Pomembno mi je, da so tam, na voljo samo meni in da se o njihovi ponovni uporabi lahko odločim sam.

ZAČETNI IZZIV - ZAUPANJE

Zaščita pred neznanim... Želvica je po fotografiranju nadaljevala svojo pot.

Zaupanje med klientom in psihoterapevtom je nujno za predelavo težav, zaradi katerih se odločamo za psihoterapijo. Neredko se zgodi, da je jedro težav povezano s simptomi nezaupanja in strahu pred ljudmi. Torej tudi pred psihoterapevti. Ki jih ne poznamo, pričakuje pa se, da bomo z njimi delili vse svoje najhujše strahove, skrite misli, tudi družbeno nesprejemljive fantazije. Morda o terapevtih kaj najdemo na svetovnem spletu, kjer pa smo običajno soočeni z velikim deležem neosebnih podatkov. Kakšen drobec lahko dobimo od prijateljev in znancev, ki že imajo izkušnjo s temi ljudmi, vendar je tudi to običajno premalo. Kako torej pristopiti k so-ustvarjanju zaupanja?

Mislim, da je osnova ravno v pojmu  "so-ustvarjanja". Že poklicati nekoga, od kogar pričakujemo podporo in pomoč predstavlja začetni korak. Vanj smo vložili lastno energijo, ki omogoča novo povezovanje. S tem smo odprli možnost, da se zaupanje sploh začne oblikovati. Istočasno smo izkazali zaupanje sami sebi, da bomo lahko v nadaljnjih korakih preverili, koliko se lahko odpremo. Dovolimo si vzeti čas, dovolimo si eksperimentirati z majhnimi koraki. Morda imamo izkušnje s tem, da nas ljudje obsojajo, izkoriščajo, morda so nas v preteklosti psihično ali fizično zlorabili. Morda se nam to še vedno dogaja. V teh primerih je nezaupanje toliko bolj intenzivno, vendar še vedno nekaj povsem običajnega, normalnega. S tem se poskušamo zavarovati pred ponavljanjem težjih, lahko travmatskih izkušenj. Vprašanje klientov, "ali se mi to lahko zgodi tudi v psihoterapiji", je popolnoma legitimno, čeprav morda na miselni ravni v to ne želimo verjeti.  Naš živčni sistem se kljub temu aktivira, nivo in razmerje živčnih prenašalcev, (več o tem tukaj), ki jih sproža stres se spremeni in občutki strahu, negotovosti, tesnobe so tukaj.

Kako preko tega?

Najprej - sprejeti občutke nezaupanja. So običajni, normalni. Če se morda zaznavamo kot človek, ki zaupa zelo hitro in vsakomur, naslovimo tudi to področje, morda pa potrebujemo malce več previdnosti.   
 
Strokovnjaki, ki psihoterapijo izvajamo profesionalno, smo pripravljeni na težave pri vzpostavljanju zaupanja. Zavedamo se, da vsak človek potrebuje svoj čas in izkušnje, da lahko zaupa. Tišina, neizražena stiska, fiziološke reakcije (npr. rdečica, drgetanje, mišična zategnjenost in podobno) so samo nekateri od pojavov, ki jih bomo postopoma naslavljali in skupaj s klientom raziskovali njihove funkcije. Obsojanje ali navodila v smislu, "kaj bi bilo pravilno" ni del tega procesa. Jaz sem ob pričetku terapije še največ nezaupanja čutil ravno v strahu povezanim z možnostjo obsojanja. Takšna izkušnja mi je bila prihranjena. Zaupanje narašča skozi čas, vsako srečanje prispeva delček z novo izkušnjo, novo temo, drugačnim pogledom na težavo. Tudi pogovor o veselih trenutkih, ki se jih učimo negovati in se jih spominjati. Ja, psihoterapija ni vedno samo obdelava problemov, je tudi krepitev zavedanja lepih stvari.

Izgradnja zaupanja je dvostranski proces. Pomembno je spregovoriti tudi o zaupanju psihoterapevta do klienta. V osnovi to pomeni zaupanje, da se bo klient držal sklenjenega dogovora. Zaupanje, da bo prevzemal odgovornost pri deljenju svojih vsebin z okolico in da bo terapevtovo samorazkrivanje v dogovorjeni meri ohranil zase. Terapevt mora zaupati tudi v zmožnosti klienta, torej da bo sposoben razvijati lastne potenciale v realnem obsegu. Če tega klient ne zmore, ga je terapevt skladno z etičnimi določili dolžan napotiti drugam, kjer mu lahko pomagajo. V kriznih trenutkih je pomembna tudi diagnostična ocena in zaupanje terapevta, da bo klient zdržal breme težave in ne bo posegel po drastičnih ukrepih, kot je samopoškodovanje, samomor ali ogrožanje drugih.                

Z zaupanjem pa je dodatno povezana težava, ki se običajno pojavi po daljšem obdobju psihoterapije. Terapevtu popolnoma zaupamo, se popolnoma "odpremo", spregovorimo o vsem, dovolimo si raziskovati karkoli. Vendar - ali lahko zaupamo dovolj, da terapevta zaustavimo, ko nam je česa preveč?  Negotovost oziroma strah pred tem, da bomo kot klient razočarali terapevta je zelo pogosta in lahko vodi v sledenje z zmanjšanim vpogledom vase. Želja po hitrejšem napredku, izvedbi konkretnih korakov ali tehnik lahko izhaja iz terapevtove želje, da pospeši proces. Če kot klient v takšnih primerih dodatno povprašamo, izrazimo dvom ali odklonimo sodelovanje, s tem ni nič narobe. Terapevt bo to razumel kot znak zaupanja in trdnega odnosa, ne kot napad na svoje sposobnosti.
 

DODATNO GRADIVO:

Cloyd, T. (2013). Therapy's First Obstacle: Trust My Therapist? No Way! Dostopno na http://www.healthyplace.com/blogs/traumaptsdblog/2013/10/31/therapys-first-obstacle-trust-my-therapist-no-way/, 13.3.2017.

Grohol, J.M. (2005). Trust and Dissapointment in Psychotherapy. Psych Central. Dostopno na http://psychcentral.com/newsletter/issue005/trust_disappoint_therapy.htm, 15.3.2017.

LAŽI V PSIHOTERAPIJI

Med srečanjem s psihoterapevtom lažemo. To se nam dogaja, čeprav tudi o tem najrajši ne bi govorili. Vsi, ki so kdaj vstopili v psihoterapevtski proces so to počeli, jaz seveda nisem nikakršna izjema. Pretveze, pripravljene za srečanje, so lahko izraz različnih obrambnih mehanizmov in kot takšne zelo pomembne, da se jih zavedamo, tako klienti kot terapevti.
 

Poglejmo nekaj primerov:    

- "Ja, od terapije sem danes veliko odnesel, mi zelo koristi. Hvala lepa."

- "Popijem samo en kozarček dnevno, ob večerji."

- "Ne, to je vse iz mojega otroštva. Nič posebnega."  

Za psihoterapijo porabljamo veliko časa, energije in denarja. Čemu torej lažemo? Ali izogibanje in prikrivanje ne predstavljata ovire v procesu, s katerim želimo doseči izboljšanje stanja in dosego ciljev, ki smo jih opredelili v dogovoru? Ali bi peljali svoj avto k mehaniku in ob tem prikrili čudne zvoke, ki prihajajo iz motorja? Seveda ne - problem bi predstavili, saj se zavedamo, da ga lahko samo tako tudi odpravimo. 

Psihoterapevti smo poklicno zavezani k varovanju skrivnosti, etično in zakonsko smo obvezani, da z vsemi možnimi sredstvi zaščitimo informacije, ki se pojavljajo v konkretnih obravnavah. S tem je povezana tudi zahteva po naši osebni vključenosti v lastno psihoterapijo in supervizijo, saj oba procesa dopolnjujeta delo s klientom in omogočata vpogled v naše lastne omejitve. Psihoterapevti velik del energije usmerjamo v vzpostavitev varnega prostora, kjer lahko klienti govorijo o čimer koli. In ne glede na to, kaj si terapevt misli ali naredi, želimo dobiti pomoč za svoj problem. Ali ni ob tem logično, da smo s terapevtom povsem odkriti, saj je laganje pravzaprav metanje denarja in časa skozi okno?     

Seveda - ampak kljub temu lažemo. Kleimanova (2013) navaja, da ljudje v večini primerov želimo predstaviti samo omejene informacije, samo toliko da bo zadostovalo za pridobitev pomoči. Ostalo želimo zadržati zase. Ob tem navaja tudi nekaj vzrokov: sram in ponižanje, strah, težave z zaupanjem drugim ljudem, strah pred obsojanjem, ambivalentnost (nejasna stališča, razdvojenost) do osnovne težave, odsotnost želje po spremembi, občutek kaosa, strah pred povračilnimi ukrepi ali katastrofičnimi posledicami. Že v osnovi lahko lažemo sami sebi, morda smo močno podrejeni neracionalnim prepričanjem ali pa razmišljajmo, da se neizgovorjeno v realnem svetu ne bo zgodilo.

Pomembna je tudi ugotovitev, da ljudje pogosto prikrivajo informacije, ker se bojijo, da jih to lahko oddalji, spelje stran od osnovnega problema, zaradi katerega so vstopili v terapijo. Prav je, da zapišemo da to tega pride skoraj vedno, ko se od zaznanih simptomov pričnemo gibati v raziskovanje vzrokov zanje.    

Raziskava, ki je zajela 547 klientov (Blanchard in Farber 2015), je potrdila, da se je 93 odstotkov klientov spomnilo dogodkov, o katerih so v lastnem psihoterapevtskem procesu podajali lažne informacije. Laž je bila za potrebe raziskave definirana kot zavestna odločitev klienta, da ni iskren o konkretni stvari - torej so z njo izločili nezavedne obrambne mehanizme. Večina zaznanih laži se je nanašala na samomorilne misli, uporabo psihoaktivnih substanc, prikrivanje kriminalnih dejanj ter prikrivanje intenzivnosti čustvene prizadetosti. Več kot 72 odstotkov se je zlagalo o procesu. Največji delež neresničnih informacij se je nanašal na neizrečeno željo po zaključku terapije, na romantične ali seksualne občutke do terapevta in na resnično mnenje o njem. Dodatek temu so izjave, da so jim všeč terapevtove intervence, pretvarjanje klientov, da jim terapija pomaga bolj, kot so to čutili v resnici. 

Proučevanje razlik med spolom, etnično pripadnostjo in izobrazbo klientov ni pokazalo pomembnejših razlik. Te so bile zaznane samo pri starosti (mlajši so prikrivali več) in pri vzpostavljeni psihoterapevtski aliansi (kjer je bila vez šibkejša, je bilo zaznanih laži več).      

 

Ko psihoterapevti zaznamo pojav laganja, je prav da ga ustrezno naslovimo. Raziskovalci so predpostavljali, da bodo klienti na vprašanje, "Kako bi bili lahko bolj odkriti do terapevta?" izražali več želja po terapevtovi pristnosti, toplini in veščinah. Pričakovali so tudi, da si bodo klienti želeli več sprejemanja in razumevanja obstoječih kulturnih razlik ali morda njihovega družbenega položaja.

V nasprotju s pričakovanji je bil odziv drugačen, anketiranci so zapisali, da bi manj lagali in prikrivali dejstva, če bi jih terapevt po njih povprašal neposredno. (Howe 2015). Želeli so torej samo neposrednost, odkritost, avtentičnost s strani psihoterapevta. To, na kar se pripravljamo ves čas, pa je vseeno včasih težko.

Poskusimo raziskovati od kod izvirajo naše laži in prikrivanja. Spregovorimo o tem s psihoterapevtom ali klientom, odvisno pač na katerem stolu trenutno sedimo. Morda bomo ravno s tem neposredno naslovili težavo, s katero smo pričeli psihoterapevtski proces. Strah, sram, žalost - morda vse to in še kaj. Kaj lahko izgubimo?    

 

VIRI:

• Blanchard, M., Farber, A.B. (2015). Lying in psychotherapy: Why and what clients don't tell their therapists about therapy and relationship. V Counselling Psychology Quarterly, Vol. 29, Issue 1/2016. Dostopno na http://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/09515070.2015.1085365, 7.3.2017.
• Howe, R. (2016). Why People Lie to Their Therapists. Research on deception in therapy. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/blog/in-therapy/201610/why-people-lie-their-therapists, 6.3.2017.
• Kleiman, K. (2013). Lying in Therapy - Is it self-preservation or intentional manipulation? Dostopno na https://www.psychologytoday.com/blog/isnt-what-i-expected/201302/lying-in-therapy, 7.3.2017.

LASTNI VIRI IN PSIHOTERAPIJA

V družbi se zdi nekako uveljavljen stereotip, da je psihoterapija dolgotrajen proces. To velja predvsem za primere, ko ljudje želijo doseči globoke spremembe ali predelovati zahtevne travmatske dogodke. Dolgotrajen proces je nujen tudi za psihoterapevte, ki dela ne sebi ne smemo opustiti.

Klienti, ki se vključijo v psihoterapijo, imajo različna pričakovanja. Nekateri želijo rešitev v trenutku, drugi pričakujejo dolgotrajen proces. Razlogi, ki jih pripeljejo v proces, so zelo različni, kar je seveda povezano z načinom obravnave. Nekaterim res zadostuje samo enkratna izkušnja aktivnega poslušanja in manjša spodbuda, da lahko samostojno delujejo naprej. Nekaterim koristi serija deset do dvajset srečanj, kar je učinkovito v primerih težav, rešljivih že s spremembami vedenja, intenzivneje pa ne posegamo v zgodnejše razvojno obdobje človeka. Slednje namreč zahteva zahtevnejšo in dolgotrajnejšo obravnavo, kjer je cilj spremeniti pogled na težavo, izkušnjo prenesti na sedanjost in to spoznanje uporabljati v prihodnosti.

Ena od najpomembnejših nalog psihoterapevta je aktivacija tako imenovanih pozitivnih virov, ki jih imamo vsi. Življenje oz. dogodki, kot njegovi gradniki, nam jih morda včasih malce prikrijejo, lahko imamo občutek preplavljenosti s težavami in negativnimi mislimi, občutimo tesnobo, povezave s stvarmi, ki nam ustvarjajo energijo pa nismo zmožni prepoznati in izkoriščati.  

Nekateri pozitivni viri se nahajajo v naši okolici: najboljša alternativa psihoterapiji je močna in pristna socialna mreža, torej najbližji, najožji, družinski krog (razumevanje in zaupanje v družini), takoj za tem pa pravi prijatelji, ljudje na katere se lahko zanesemo in so na voljo, ko jih potrebujemo. Istočasno znajo biti resnični prijatelji tudi samo aktivni poslušalci, ki nas ne zasipajo s kopico lahkotnih nasvetov. Temu najožjemu krogu dodajmo še širši krog znancev, ki so lahko v pomoč, čeprav naši odnosi z njimi niso prijateljski, zunanji krog pa predstavljajo strokovne službe, ki so nam vsem na voljo in so dolžne nuditi pomoč, ko jo potrebujemo. S tem dobimo vpogled v svojo "varnostno mrežo" (Tantič, Poštuvan, Roškar, 2009). Močno, nezanemarljivo  podporno funkcijo imajo tudi domače živali, seveda pri ljudeh, ki jim skrb zanje predstavlja veselje in sprostitev. Ugodne učinke za boljše počutje ima lahko vrsta aktivnosti, ki niso psihoterapija. V to kategorijo uvrščamo različne hobije, športne aktivnosti, užitke ob hrani in pijači pa tudi sposobnost uživanja tukaj in sedaj, tudi če samo dihamo, opazujemo, poslušamo, vonjamo... Zelo zaželena je sposobnost zavedanja, da imamo privilegij življenja v miru, v relativnem izobilju, čeprav se nam včasih dozdeva, da nam marsičesa (predvsem imam v mislih materialne dobrine) primanjkuje.

Druga skupina pozitivnih virov so naši notranji viri. Pomemben vidik lahko povežemo z vero, pa ne zgolj z religiozne perspektive. Ne glede na to v katero božanstvo ali v katero filozofijo, morda energijo, človek veruje - skupno vsem vernikom je smisel. Komur uspe nekako začrtati smisel lastnega življenja, je večino dela na sebi že opravil, čeprav se tudi smisel skozi življenje lahko spreminja. Posamezni dogodki so kljub temu lahko težavni, vera je marsikdaj na preizkušnji, vendar je soočenje s konkretnim dogodkom ob oblikovanem smislu lahko lažje, morda nam ponudi več možnosti. Ostali notranji viri, ki jih želimo aktivirati so tisti, ki nam govorijo koliko smo vredni, sposobni, pomembni. Ali si lahko z veseljem izrečete: "Res sem v redu." "Sposobna sem" "Ni važno kaj mislijo drugi, zavedam se da delam toliko kot zmorem." "Lep sem."? Vabim vas, da spremljate svoje občutke ob takšnih stavkih - lahko so zanimivi. Lahko se pojavijo zoprni občutki ali misli, kot da nekaj ni čisto v redu, morda sram ali žalost. Lahko je misel, da je to brez zveze. Kr neki. To je potrditev, da naši obrambni mehanizmi delujejo in opravljajo svojo funkcijo.       

Pozitivne vire ljudje pogosto poskušamo aktivirati s pomočjo alkohola, psihoaktivnih substanc, menjavo partnerjev, dela, umika v samoto, igrami na srečo... Priznajmo si - res delujejo vabljivo, kot enostavna. hitra in relativno poceni rešitev, zato se jih tudi poslužujemo. V resnici pa, razen vabljivosti,  žal niso niti enostavni, niti poceni. Niti učinkoviti.
 

Vesel bom vsakega komentarja, mnenja ali stališča, povezanega s prispevkom.
     
VIRI:

Tančič, A., Poštuvan,V., Roškar, S. (2009). Spregovorimo o samomoru med mladimi. Inštitut za varovanje zdravja RS. Dostopno na http://www.nijz.si/sl/publikacije/spregovorimo-o-samomoru-med-mladimi, 3.3.2016.