ČAS, PSIHOTERAPIJA, JAZ

Zadnja dva tedna izgubljam občutek za čas. Po letih strogo določenega urnika sem se znašel v položaju, ko mi je struktura sicer še vedno pomembna, vendar se to odraža na povsem drugačen način. Pomembna je namreč samo takrat, ko je potrebno narediti nekaj konkretnega. Vse ostalo je prepuščeno meni in to je tisto, kar sem si želel. Tudi za tale prispevek čas ni bil načrtovan, sem pač čakal, da se pojavi kaj zanimivega. Danes sem z družino in prijatelji užival na Veliki planini, skupaj smo si privoščili ustavljanje časa. V modrini pomladanskih žafranov in prijetni, rahlo zastrti sončni svetlobi je bilo to početje zelo enostavno in sproščujoče. Dan mi je prinesel tudi zavedanje, kakšno razkošje lahko človeku predstavlja časovni odklop.            

Od predšolske vzgoje do današnjih dni je čas pomembno vplival na moje življenje. Urniki, načrti, usklajevanje in iskanje največjega možnega izkoristka z vidika učinkovitosti in razpoložljivih virov so bili del vsakdanjika, ne glede na starost in dejavnost, ki sem jo opravljal. Razlika je bila samo v tem, ali načrtom bolj sledim, ali pa jih pripravljam jaz, zase in za druge. Na področju managementa najdemo vrsto analiz, ki preučujejo največjo učinkovitost konkretnih dejavnosti. Splošno je znano, da za  pomembnejše sestanke podjetja večkrat ne izbirajo ponedeljkov in petkov, razlog je v povečani odsotnosti sodelavcev pa tudi njihovi motivaciji. Podobno je tudi z dnevno časovnico - zjutraj so ljudje še utrujeni, proti koncu delavnika pa jim misli že uhajajo k popoldanskim obveznostim, kar lahko moti njihovo koncentracijo. Da ne omenjam vzbujanja občutka, da širša razprava ni zaželena in je dogodek namerno nastavljen na uro, ki pogovor omejuje.  

S časom je v psihoterapiji povezanih več vprašanj. Koliko časa bo trajal celoten proces? Kateri del dneva mi najbolj ustreza z vidika drugih obveznosti? Kateri del dneva je za terapijo najbolj učinkovit? Kako je s časom v terapevtski uri? Kdaj je moj terapevt najbolj učinkovit, zavzet, motiviran in tako naprej...

Pred vstopom v lastno terapijo sem si to vprašanje postavljal kar pogosto, saj je bilo ob kopici drugih obveznosti in razpoložljivih terminov težko najti optimalen čas. Takega, ki ne moti dnevnega ritma, drugih nalog, službe in tako naprej. No takega termina pač ni. Čas, ki ga namenimo za neko dejavnost je porabljen, ovrednotimo ga lahko kot bolj ali manj koristnega, vedno pa je porabljen z nekim namenom. Tudi izgubljanje, "zabijanje" časa ima svoj pomen. Večkrat imamo možnost ravno v psihoterapiji raziskovati funkcijo oziroma pomen tega pojava. Običajno ugotovimo, da je ta čas pravzaprav za nas še kako koristen, saj predstavlja normalen odziv na vsakodnevne napore. To so pravzaprav trenutki, ki so čisto naši, pa četudi se morda zdi, da samo gledamo v prazno.

Časa z vidika trajanja procesa ne bom obnavljal, o tem je zapisano veliko. Težava, s katero klient prihaja, njegove trenutne okoliščine in ujemanje s terapevtom imajo pri tem največji vpliv. Kateri del dneva si klient izbere oz. določi, pa je že drugačna zadeva. Nekateri bi želeli pričeti takoj zjutraj, ko še niso utrujeni od ostalih obveznosti, drugim ustreza enourna prekinitev med službenih časom, nekateri pa imajo rajši popoldanski čas, po službi in drugih obveznostih. Nekateri bi si želeli delati ob sobotah ali nedeljah. Konkretnih dokazov o večji učinkovitosti posameznih časovnih obdobij nisem zasledil, zagotovo pa obstajajo razlike pri vsakem posamezniku. Če klienta upravičeno skrbi, da bo imel težave s prevzemom otroka pred vrtcem, se bo težje osredotočal na lastne procese. Če ni izrazito "jutranji tip", bi si verjetno težko zamislil učinkovito terapijo pred osmo uro zjutraj.

Čas je pomemben tudi znotraj psihoterapevtske ure, kjer glavnino odgovornosti za spremljanje prevzemamo terapevti. V osnovi vedno pričnemo z uvodom, morda ritualom, nadaljujemo z glavnino vsebine, ki se lahko pojavi v danem trenutku ali pa jo klient prinese s seboj ter na koncu izvedemo zaključevanje, s čimer klienta pripravimo za slovo in odhod.          

Pa še perspektiva moje lastne pripravljenosti za delo in učinkovitosti. Trenutno si ne bi upal zapisati, da sem v katerem delu dneva, tedna ali leta bolj ali manj učinkovit pri delu s klienti. Pri vseh moram namreč skladno z osnovnim poslanstvom in etiko vložiti maksimalen trud, da skupaj s klientom najdeva ali celo postaviva kakšen košček v sestavljanko. Da pa lahko prispevam svoj delež, si poskušam privoščiti dovolj prostega časa v dnevu, tednu, mesecu in letu. Torej dovolj, da lahko prihajam na srečanja opremljen z dovolj energije. Zato sem tako vesel moje izgube občutka za čas, ki sem jo omenil v začetku. Ta izguba namreč pomeni, da se lahko odmaknem od strukture časa. Zato postane vsebina istega časa toliko bolj barvita. Danes je bila zame modro-vijolična.  
 

DODATNO GRADIVO:

Howes, R. (2013). Psychotherapy Appointment Time. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/blog/in-therapy/201312/psychotherapy-appointment-time, 2.4.2017.