POTOVANJE...

ponedeljek, 19. junij 2017

USPEŠNOST. SI JO LAHKO DOVOLIMO?

Vsakdo si želi uspeti, tako ali drugače. Z uspešnostjo je namreč povezana ena od osnovnih relacijskih potreb  - biti prepoznan, cenjen, predvsem s strani za posameznika pomembnih oseb. Biti uspešen za večino pomeni pridobiti konkretne potrditve, da so nekaj opravili dovolj dobro, da je prepoznano in da je izdelek ali dejanje dovolj pomembno tudi za druge. Se pa zgodi, da imamo težavo ravno s tem, da bi bili lahko uspešni. Precej pogosto se dogaja, da  človek opravi vse izpite na zahtevni fakulteti, potem pa dolgo časa ne pristopi k zaključnemu preizkusu oziroma diplomi. Včasih tega sploh ne zmore. Ta pojav lahko najdemo na vseh področjih - v službi, v športu, formalnih pa tudi v prostočasnih aktivnostih. Marsikatera modelarska maketa, ki bi si zaslužila pozornost, ni bila nikoli videna in še danes počiva na polici modelarja, ki je vanjo vložil ogromno časa in znanja. Uspeh modelar zagotovo čuti v sebi, kot notranje zadovoljstvo, vendar se s tem ne more oz. ne želi nikjer pohvaliti. Če si tega ne želi je to čisto OK. Lahko pa se mu dozdeva, da model še ni dokončan, ni še dovolj "izpiljen", lahko ga je strah odzivov ljudi. Se boji kritike, nesprejetosti, ponižanja. Tega strahu se je naučil skozi lastno življenje, kjer smo velikokrat ocenjevani na načine, ki ne dovoljujejo popolnega uspeha. Običajno slišimo pohvale, ki to pravzaprav niso: "U ja, to je pa res lepo. Ampak lahko bi popravil še tole, pa tisto bi bilo bolje, če bi obrnil drugače, jaz bi uporabil drugačne barve pa..." Služba, šola, domače okolje - pristne pohvale naših stvaritev so žal preredke, zato jih tudi ne zmoremo sprejemati. Ko jo dobimo, že kar avtomatsko pričakujemo tisti "ampak" oziroma dodatek v kakšni drugi obliki. Dodatek, ki lahko razvrednoti in poniža. Če ga slučajno ne dobimo, ga pa ustvarimo in dodamo kar sami.

"Všeč mi je tvoja nova obleka." Pika. Kaj se nam zgodi ob taki pohvali? Ali se lahko samo razveselimo pristnega veselja in zanimanja prijateljice, ko nam to izreče? Se lahko samo veselimo svojih sposobnosti in svojega uspeha? To bi si verjetno najbolj želeli, saj so s tem povezani prijetni občutki in potrditev naše dobre izbire, okusa za oblačila in odlično izhodišče za nadaljevanje klepeta. Če takšnih pohval nismo vajeni, si bomo morda rekli, da prijateljica ne misli resno. To govori kar tako. Lahko dodatno nadgrajujemo  - da prijateljica itak vidi, da obleka ni v redu, da z nami ni iskrena. Lahko se pojavijo misli, da sploh ni prava prijateljica, saj jaz itak nisem v redu. Jaz namreč vem, da ne znam izbrati dobre obleke, ki bi mi pristajala. Vedno je bilo tako...

Naša prepričanja in fiksacije, ki jim pravimo tudi introjekti, imajo pomembno vlogo pri tem razmišljanju in čutenju. V razvoju od otroštva proti odraslosti smo namreč sprejeli vrsto odločitev, ki so povezane z našim današnjim življenjskim pogledom. Če smo se že kmalu naučili, da uspeh ni dober, morda celo ni zaželen, ker je nevaren, se ga bomo seveda izogibali celo življenje. Verjetno se pojavi vprašanje, kako je uspeh lahko nevaren. Izpostavljenost pred drugimi, večja vidnost, povečana odgovornost, celo zadovoljstvo in užitek niso vedno dobro sprejeti. Užitek in zadovoljstvo sta lahko prepoznana tudi kot nesprejemljivi "...v časih kot so danes... ko je vsem težko...". Kako nam je s tem? Strah, da naš uspeh ne bo vedno lepo sprejet, je pogost pojav, povezan je lahko s strahom, da bi ostali sami. "Uspeti ni varno, saj lahko ostanem sam," šepeta glas nekje v ozadju. Lažje je biti neuspešen in to deliti z ljudmi okrog sebe. Ali pa samo s sabo, lahko nam je tako bližje.

Vprašanje uspešnosti je lahko povezano tudi s težavo zaključevanja stvari ali poslavljanja od nečesa. Uspeh lahko predstavlja zaključek nečesa, s čimer smo se dolgo ukvarjali, kar nam je bilo vir dolgotrajnega zadovoljstva (primer makete) ali pa tudi nezadovoljstva. Ker želimo, da takšno stanje traja še naprej, želimo proces podaljševati. Naj se sliši še tako čudno - včasih potrebujemo stalno napetost, ki nam jo povzroča nezaključena diploma, morda je to edni občutek, ki ga lahko čutimo. Podobni občutki in dileme se lahko pojavljajo ob drugih pomembnejših zaključkih - šolanja, službe, tudi zakonskega življenja ali prijateljstva. Pri sebi lahko vsak od vas na hitro preveri, na kakšen način zaključuje stvari. Enostaven primer je lahko zaključek dneva. Greste na hitro spat? Se še dolgo v večer  pogovarjate s partnerjem? S seboj? Pojav prijetnih ali neprijetnih misli? Vabljeni ste k raziskovanju sprejemanja vaše dnevne uspešnosti. Kaj se zgodi, če sebi ali partnerju izrečete "Danes sem bil uspešen." Če izrečete, "danes je bil pa uspešen dan", ni enako. Vabim vas k pozornosti na besede, ki jih želite izreči. Torej - "Jaz sem bil danes uspešen." 

Torej - si lahko dovolite sprejeti uspeh zase? Ga dovoljujete svojim otrokom, staršem, prijateljem znancem? Neznancem na televiziji?

Jaz si bom dovolil uspeti v počitniškem vzdušju, zato bom do septembra malce prekinil s pisanjem. Vsaka ideja za obravnavo je še vedno dobrodošla.

Bodite  lepo.
        

ponedeljek, 12. junij 2017

KUPUJEM NOV AVTO - DEBATA EGO STANJ

Reklama na televiziji, ki prikazuje najboljše in najlepše lastnosti novega avtomobila. In moj notranji proces:

Ot: "Uauu, kakšen dober stroj, imel bi ga!"

St: "To pravi vsaka reklama, ta avto ni tako dober. Moraš biti previden, vse reklame zavajajo in lažejo."

Od: "Kaj se dogaja? Saj ne rabim novega avtomobila, Ta, ki ga imam, je še čisto dober."

Ot: "Poglej ti to! Kako potegne, kako je močan in velik. Pa koliko prostora je v njem. Lahko bi se lovili ali skrivali, pa še bi bilo kaj placa za kakšno stvar, ki bi jo nesel s seboj. Si kar predstavljam, kako to šiba... Pa kako lahko super voziš po blatu in lužah, ko je malce bolj terenski."

St: "Aja? Kdo bi pa potem vse to vzdrževal, pa čistil? A sploh vidiš, koliko stane? Ti nisi čisto normalen. A sploh vidiš, koliko goriva pokuri, nov avto je drag, veš, drag je tudi po tem, ko ga že postaviš v garažo. Takoj ko ga pripelješ domov, že izgubi že velik del vrednosti. Boš videl, ne bo v redu, če kupiš tole."

Od: "Ja, ta avto izgleda res v redu. Vendar mislim, da trenutno ni potreben. Si ga bom pa zapomnil, morda pa mi bo prišlo prav takrat, ko bom potreboval novo vozilo."

Ot: "O, si že predstavljam, kako sedim njem. Zavijam levo, desno, gor dol po kucljih, blato šprica naokrog! Tako visoko lahko sedim, da vidim vse okrog sebe. Pa toliko enih gumbov in lučk, kot bi sedel v pilotski kabini. Pritisnem, tole, pa tole...

St: "Daj, nehaj že. Tak avto ni zate. Saj ga ne boš obvladal."

Ot: "Pa bom, pa bom! Hočem ga in to takoj! Hočem se vozit pa uživat, pa pokazat se drugim. Šel bom na vožnjo do morja, pa v hribe pa po travniku bom probal, kako potegne, pa zanalašč bom peljal čez lužo da bom še koga pošprical... "

S: "Avto ni narejen za zabavo, je resna stvar, lahko je tudi nevaren in nepredvidljiv. Prodajalci goljufajo in skrivajo stvari pred kupcem. Pa tak avto človek, ki pošteno služi denar ne more imeti, Kje pa boš vzel toliko denarja zanj? Rajši najdi kaj bolj pametnega, če imaš viška. Ne zapravljaj po nepotrebnem!"

Od: "Ja, ta avto se resnično zdi lep. Oblika mi je sploh lepa, terenski modeli so mi od nekdaj všeč. Prtljažnik pa deluje malce manjši, bi moral preveriti v trgovini. Poleg varnosti in udobja mora biti tudi dovolj prostora za vse, kar moja družina vzame s seboj na pot. Morda bi si lahko privoščil tudi poskusno vožnjo, pa bi se verjetno pokazalo marsikaj."

St: "Tak avto vozijo samo lopovi, ki kradejo drugim! In se s tem še hvalijo! Kaj pa si bodo ljudje mislili o tebi, če boš na cesto prišel s temle?"

Ot: "Si že predstavljam, kako to zarohni, ko pritisnem na gas. Pa kako diši, vse po novem. Tako imam rad nove stvari! Vedno sem užival v njih, tako so brez praskic, pa svetijo se, da bi jih nekaj časa kar gledal..."

Od: "Morda pa je v prihodnje resnično opcija, da preverim tudi to skupino avtomobilov. Ker živimo v hribih, bi morda prav prišel štrikolesni pogon. Vendar ga doslej še nisem preveč pogrešal. Ceste so tudi pozimi dovolj očiščene, da lahko potujem z avtom, ki ga imam. Si bom vzel čas."

Ot: "Takoj bi ga imel, a gremo v trgovino gledat?"

St: "Kam spet tako hitro? Ne moreš kar na vrat na nos teči in prinesti domov vsake stvari, ki ti je všeč. Bodi previden in premisli, če res rabiš tako potraten in vpadljiv avto."

Ot: "Tu ni kaj razmišljati, poglej ti to! Reklama tudi pravi, da je to avto za vsakogar! In za vse terene in situacije. In da je eko. Pa da se vrata kar sama odpirajo. Pa da lahko izbiraš vse živo zraven, ko si sam želiš. Kot da bi imel na voljo kocke, pa bi avto sestavil sam. Koliko kock sem porabil, da sem naredil svoj avtuček, pa zmeraj mi je manjkalo koles... Pri tem na televiziji pa lahko celo izbiraš velikosti!"

Od: "Ja, veliko tega kar pravita drži. Razumem, da ima vsak malce svoj pogled na nov avto. Dejstvo pa je, da ga trenutno ne potrebujemo, za trenutne zmožnosti naše družine je tudi predrag. Lahko pa ohranimo opcijo, da ga preverimo takrat, ko bomo res iskali drugo vozilo. Počasi lahko pričnemo načrtovati finančni del, da se bomo izognili kreditu.

St: "Pa ti bi res tak avto, za lopove in barabe?"   

Od: "Mislim, da poštenost nima veliko povezave z avtom, ki ga človek vozi. Verjamem, da večina avto kupi s pošteno prisluženim denarjem, saj samo tako lahko res uživaš. Če imaš pa na avto ves čas pripeto težko prikolico, se motor lahko pregreva, zmogljivosti vozila pa se močno poslabšajo. Torej - ja, tudi jaz bi si želel tak avto. Vendar bi ga želel kupiti takrat, ko ga bomo potrebovali in znali z njim tudi uživati.  Do takrat pa uživajmo s tem, kar imamo.

Ot: "A gremo vozit po lužah?"

Od: "Lahko - vendar bom vozil jaz. Vidva bosta sopotnika."
_______________________________________________________________________________________________________________

TEORETIČNO OZADJE - NA KRATKO

Za lažje razumevanje - zapis govori o ego stanjih, ki predstavljajo enega od konceptov integrativne psihoterapije, privzetega iz transakcijske analize (Berne 1961).

Ego sestavljajo tri ego stanja:  
Otrok (Ot) –  Kadar se vedem, razmišljam in občutim, kot takrat ko sem bil še otrok,  sem v ego stanju Otroka. To je arhaični ego iz prejšnje razvoje faze, ki zajema fiksirane potrebe, čustva in zaključke.
Odrasli (Od) – V ego stanju Odraslega sem, kadar se vedem, mislim in čutim v skladu s starostjo in dogajanjem tukaj in sedaj. Gre za neposredne odzive na dogodke okoli mene tukaj in zdaj, kjer uporabljam vse svoje sposobnosti in vire informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Starš (St) – Kadar se vedem, razmišljam in občutim na načine, ki sem jih povzel od staršev ali starševskih figur, rečemo, da sem v ego stanju Starša. Ta zajema ponotranjena stališča, čustva, vedenje in obrambe od pomembnih drugih oseb.

Ego stanje Starša in Otroka sta odmev preteklosti. V Otroku ponavljamo vedenja, misli in občutke iz otroštva. V Staršu ponavljamo vedenja, misli in občutke, ki sem jih kopiral v preteklosti od staršev, starševskih figur. Le kadar sem v Odraslem se odzivam na situacijo tukaj in zdaj z vsemi svojimi sposobnostmi in viri informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Za zdravo in uravnovešeno osebnost potrebujemo vsa tri ego stanja. Odraslega potrebujemo za reševanje problemov tukaj in sedaj, saj nam omogoča, da se učinkovito in kompetentno spoprimemo z življenjem. Da se počutimo udobno v družbi, potrebujemo zbir pravil, ki jih nosimo v svojem ego stanju Starša. V svojem ego stanju Otroka pa imamo dostop do spontanosti in kreativnosti, ki smo jo uživali v otroštvu.
 
DODATNA LITERATURA:

Berne, E. (1961). Transactional Analysis in Psychotherapy. A Systematic Individual and Social psychiatry. Guernesey, Channel Islands: The Guernesey Press.

Erskine R. G. (1988). Ego Structure, Intrapsychic Function and Defense Mechanisms: A Commenatry on Eric Berne's Original theoretical Concepts. Transactional Analysis Journal, Vol. 18, 1, pg. 15-19.

Sills, C., Hargaden, H. (2003). Ego states. Key Concepts in Transactional Analysis. London: Worth Publishing.

nedelja, 04. junij 2017

DOLGČAS - IZGUBA ČASA ALI KAJ DRUGEGA?

Pridejo ure ali dnevi, ko ne vem kam naj se dam. Ne vem kaj početi, nič ustreznega mi ne pade na misel. Ob tem pa ne čutim niti žalosti, niti kakšne tesnobnosti. Razmišljam o tem in onem - kar nekaj. To je pojav, ki ga poleg mene občasno občuti vsakdo - dolgčas.
 
Včasih se dolgčas pojavi samo za kratek čas, lahko pa traja dlje. Milivojević (2009) piše o situacijskem in strukturnem dolgčasu. Prvi se pojavi ob konkretni situaciji in izgine hkrati z njo, strukturni pa je prisoten daljše obdobje in je značilen na primer za mladostnike, ki ne vedo točno, česa si želijo, točno pa vedo, česa si ne želijo. Skupin, ki se srečujejo z dolgotrajnejšim dolgčasom je seveda več (ljudje v zaporih, hospitalizirani bolniki...).       
 
V splošnem velja prepričanje, da je dolgočasenje nekaj nekoristnega, izguba časa. V slovenski kulturi pridnosti in marljivosti je večkrat celo sinonim za lenobo (ki bi si, mimogrede, tudi zaslužila večjo pozornost raziskovalcev). Ko nekdo odkrito pove, da mu je dolgčas, se lahko sooči z odzivi, kot "...poišči si delo...", "...a si za šolo že vse naredila...", "...naj te hitro mine..." in podobno. V glavnem - nič kaj spodbudnega in pozitivnega, samo odnehati je potrebno s tem.

V strokovnih krogih je ena od bolj uveljavljenih opredelitev ta, da je dolgčas izogibanje nečemu, kar si močno želimo, vendar v danem trenutku ali obdobju tega ne zmoremo uresničiti. Dolgčas moramo ločiti od apatije, ki je drugačno stanje - v apatiji človek prepozna neuspeh, svojo nemoč in nima nikakršne volje po iskanju drugih rešitev, za razliko od dolgčasa, kjer je iskanje alternativ močno prisotno.  
 
Dolgčas in dolgočasenje imata pomembno vlogo pri funkcioniranju človeka. Že ime nam pove, da z njim podaljšujemo čas. Torej je v ozadju neka pomembna potreba, da to počnemo. Morda smo pred kakšno pomembno odločitvijo? Nas čaka kakšen zahteven projekt? Načrtujemo potovanje, ki zahteva veliko priprav? No - za vse to potrebujemo veliko časa, kar pa ni skladno z našim načinom življenja - hitro, takoj, vse, popolno. Dolgčas nam lahko pomaga pri takšnih nalogah, saj možgani dobijo možnost za iskanje alternativnih rešitev. Dolgčas v osnovi vzbuja slabe občutke in iz tega se želimo na nek način umakniti.

V psihoterapiji dajemo velik pomen z aktivaciji procesov, ki so sicer podobni tistim, ki se pojavljajo v težkih življenjskih okoliščinah, vendar pri tem ne gre za neposredno podoživljanje, ki bi vodilo v retravmatizacijo. Primer takšnega pristopa je delo z metaforami. Dolgčas morda ustvarja nekaj podobnega - iskanje izhoda iz njega je podobno iskanju rešitve. Rezultat tega je lahko nova, kreativna rešitev, lahko pa je tudi umik človeka od zahtevne naloge v smeri različnih oblik zasvojenosti, ki jih posameznik prepozna kot ustrezno rešitev oziroma izhod.  

Dolgčas ustvarja odmik od nekega opravila, cilja in običajno tudi od odnosov. Našo koncentracijo preusmeri vstran, morda je celo malce podobno tistemu delu, ki mu na "krožniku zdravega uma" (glej prispevek preteklega tedna) rečemo čas za sprostitev možganov (angl. Down Time), ali pa morda predstavlja nekakšno izraženo zahtevo organizma po tej aktivnosti. Pri dolgčasu je pomemben občutek ujetosti, navidezne brezizhodnosti iz konkretne, neprijetne izkušnje. Če si predstavljate, da ste nekje ujeti, boste verjetno na vse načine iskali pot ven.

Stik s seboj je v tem iskanju lahko zelo močan in intenziven, na to se ljudje odzivamo različno. Fajn je, če se dolgčas učimo prepoznavati in spremljati. Kdaj se pojavi, kateri so prvi pokazatelji. Morda občasno že vnaprej vemo, da nam bo dolgčas. Morda bo pomagalo, če se spomnite svojih šolskih let. Ali pa odhoda v službo, ko pričakujete dolgo poročanje, kakšno analitiko ali pa celodnevno rutinsko delo za tekočim trakom. Ljudje se ob dolgčasu obnašamo in čutimo različno - nekateri se samo prepuščajo, drugi postanejo jezni in izrazito nerazpoloženi, tretji raziskujejo možnosti znotraj pojava. Prisoten je tudi strah pred dolgčasom in neugodnimi občutki, ki jih prinaša. Dolgočasenje lahko aktivira težke občutke in vsiljive misli, ki so sicer potlačene pod intenzivne vsakodnevne aktivnosti. Poskusimo raziskati, ali nam dolgočasenje povzroča težave, ali pa ga sprejemamo kot pojav, ki nam lahko prinaša koristi.

Zavedanje, da imamo ljudje na dolgčas lahko konkreten vpliv, ne bo škodilo. Poskusimo izkoristiti možnosti, ki nam jih ponuja - za raziskovanje sebe in za krepitev lastnih potencialov.       

DODATNA LITERATURA:

Bench, S. W., Lench H.C. (2013). On the Function of Boredom.
Dostopno na:https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4217586/, 30.5.2017.

Milivojević, Z. (2009). Čustveno opismenjevanje: dolgčas.
Dostopno na: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/3143/%C4%8Custveno-opismenjevanje-dolg%C4%8Das?index=1, 30.5.2017.