ŠOLANJE ZA USPEH - ALI USPEŠNO ŠOLANJE?

Nacionalna preverjanja znanja v osnovnih šolah, matura v srednjih šolah. To je tema, ki je zadnje dni aktualna v vseh domovih, kjer imamo otroke vključene v šeste, devete razrede ali pa je njihov otrok tik pred vstopom v odraslo obdobje in morda ravno med maturo. Država je na nek način formalizirala nekatere stopnje človekovega razvoja z mehanizmi, ki ji zagotavljajo povratne informacije o lastni učinkovitosti in uspešnosti ter, ne nazadnje, podatke, s katerimi se lahko predvideva trende razvoja generacij državljanov v prihodnje.

 

Kako je definiran uspeh? Zelo različno, odvisno od več dejavnikov. Učitelji bodo verjetno odgovorili, da je uspeh izkazan z znanjem in poznavanjem konkretne snovi, s sposobnostjo povezovanja različnih znanj, lastno razmišljanje in sposobnost nadgradnje podanih informacij. Starši se s takšno opredelitvijo njimi morda strinjamo, čeprav nas verjetno večina hitro zastriže z uhlji, ko izvemo za kakšno slabšo oceno svojega otroka. Vse prevečkrat je uspeh namreč definiran z oceno. Z golo številko v višjih razredih. Učitelj nas poskuša pomiriti, da ocene vendarle niso na prvem mestu, da je ključno znanje in dobro počutje otroka v šoli. Takšna protislovja je včasih tako težko povezati in razumeti, saj se v ozadju že oglaša naš strah, kako se bo otrok vpisoval v srednjo šolo. Ali pa kako bo postal nekaj, kar v družbi nekaj šteje. Na primer pravnik. Ali pa morda zdravnik. Otrok, vsaj mlajši, si tega sicer še ne želi, morda si sploh še ne predstavlja kaj človek v  teh poklicih počne. Se pa že zaveda, da je to zaželeno, da je staršem všeč, da to pričakujejo od njega. Uspeh si lahko definira kot dosego enega od poklicev, pa čeprav ta ni povezan z dejavnostjo, ki bi si jo morda najbolj želel opravljati. Nekateri otroci bi z veseljem izjavili, da želijo postati vozniki tovornjaka, da želijo peči pecivo ali pa da bodo vodovodarji, ki imajo na voljo toliko raznolikega in zanimivega orodja. Vendar zaradi lastnega dojemanja uspeha, (no, ne čisto lastnega - v stroki govorimo o introjektih, to je ponotranjenih stališčih in prepričanjih, ki smo jih skozi odraščanje sprejeli od staršev ali drugih pomembnih oseb) raje postanejo odvetniki, piloti, politiki, zdravniki... Ki so v družbi spoštovani, dobro plačani in na videz delajo v dobrih pogojih, vsaj v primerjavi z večinsko populacijo. Velikokrat lahko slišijo da so uspešni, da se nimajo za kaj pritoževati, starši so ponosni nanje. Ampak včasih si ti, uspešno šolani ljudje, ki so uspešni v svojem poklicu, morda še vedno želijo samo voziti tovornjak... In se velik del življenja dojemajo kot neuspešne, morda so celo nesrečni.

 

V času, ko je uspeh opredeljen z oceno, je skoraj nemogoče govoriti o šolanju za uspeh, istočasno pa dokazov o uspešnem šolanju v obliki različnih poročil kar mrgoli. Iluzorno je pričakovati, da se to lahko spremeni kar čez noč, vendar je prav, da vsaj v domačem okolju poskušamo ločevati življenjski uspeh od uspešnega šolanja. To namreč, vsaj skozi moje dojemanje, ni isto. Moj pogled na uspeh je povezan z zmožnostjo in sposobnostjo človeka, da živi skladno s svojimi željami in potrebami, ki pa upoštevajo tudi vrednote in življenje drugih, s katerimi si deli svet. Sam nekatere vrednote, ki izhajajo iz družbe lahko sprejemam tudi kot svoje, nekaterih pač ne želim. To je del moje svobode.

 

Koliko svobode smo pripravljeni nuditi svojim otrokom? Ali jim lahko dovolimo razvoj lastnega mišljenja, kritičnosti in s tem pogojeno dejansko neodvisnost? V času formalnih preverjanj v šolah in zaključevanju šolskega leta vas vabim, da razmišljamo tudi o tem. Otrok v tem obdobju potrebuje drugačno podporo, kot pa naše kritiziranje slabših ocen. Ne potrebuje fraz, kot "...saj sem ti rekel, da se moraš učiti..." Morda poznate tisto "... boš pa delal, če se ne boš učil...". Takšnih in podobnih izrazov "motivacije" otrok v stiski ne potrebuje. Potrebuje pa resnično prisotnost, oporo in spodbudo, tudi tolažbo. Če smo zmožni z njim podeliti svoje občutke, morebitne lastne izkušnje ob podobnih situacijah, mu s tem morda odpremo nove možnosti soočenja s problemom. Morda bomo z ustreznim odzivom preprečili resne posledice, ki jih povzroča stres, povezan z našimi, starševskimi, pričakovanji in ambicijami, ki jih morda sami nismo imeli priložnosti uresničiti.

Poskusimo prispevati k temu, da kakšen otrok manj odtava od doma v strahu zaradi slabih številk, ki so zapisane v njegovem spričevalu. To bi bil Uspeh.