POTOVANJE...

ponedeljek, 23. oktober 2017

DENAR

Govorjenje o denarju je v našem vsakdanjem življenju zelo pogosto. V službi ali doma pogosto potarnamo, da si ga zaslužimo več, kot znaša redni mesečni dohodek. Povemo, da nekateri pretiravajo s kopičenjem denarja in da to kažejo na način, ki ni sprejemljiv. Da so na drugi strani reveži, ki jim moramo pomagati. Ali pa da so si ti sami krivi, ker so pač leni, in si pomoči ne zaslužijo. Stališča o denarju so seveda različna, so a odraz osnovnih prepričanj posameznika in vrste drugih dejavnikov, ki na to vplivajo. Za nekatere denar predstavlja bistvo življenja, za druge koncentracijo vseh slabosti kapitalizma, tretjim ne predstavlja nič od tega - veseli so, ko ga imajo in si lahko kaj privoščijo ter razočarani ali nejevoljni, ko ga zmanjka.
 
Kako pa se o denarju pogovarjamo, ko izstopimo iz vsakdanjega klepeta? V veliki meri ljudje o njem težko spregovorimo, saj nas denar povezuje s široko paleto občutkov in čustev, ki niso vedno prijetni. Priznamo ali ne, denar nas od zgodnjega otroštva spremlja kot nekaj, kar nam lahko zagotavlja varnost, ugled, priljubljenost, sprostitev in tako naprej. Lahko se nam zdi, da je nekakšna garancija za lepe stvari v življenju.  Ne glede na socialno poreklo, je vsak od nas lahko slišal in čutil, da pomanjkanje denarja povzroča težave. Definiranje pomanjkanja je zelo različno - za nekatere je to stanje, ko nimajo za hrano, za druge pa položaj, ko si ne morejo privoščiti novega avtomobila.
 
Dejstvo je, da o pomanjkanju denarja ne govorimo radi. Tema je primerljiva s pogovorom o spolnih navadah. Denar je namreč eden od tabujev (poleg samomora, incesta, spolnosti in drugih), seveda v kulturah, ki temeljijo na materialnih vrednotah. Pomanjkanje denarja je povezano z revščino, ki s seboj nosi težko breme sramu. Kaj bodo ljudje rekli, ko nimamo? Ali pa, ko z denarjem ne ravnamo ustrezno (tako kot pravijo, svetujejo drugi)? Denar lahko sproža tudi občutke krivde ali sramu, če ga imamo. Si lahko privoščimo dopust, avto, drago obleko ali bi sredstva rajši naložili in plemenitili kapital? Jih malce skrili? Ko s svojim denarjem ne želimo pomagati drugim ali pa ko jim dejansko pomagamo - sram ali krivda se lahko pojavljata v vseh teh primerih.   
 
Sram, povezan z denarjem (angl. "money shame"), je prisoten povsod, vloga kulture in tradicije je pomembna. Vsi ga zaznavamo - moški, ženske, bogati, revni, starejši in mlajši. Pogosto denar predstavlja vstopno točko, vrata do naših osnovnih skriptnih prepričanj, ki nam sporočajo, da z nami nekaj ni v redu. Da si ne zaslužimo. Da nismo v redu. Da nismo sposobni. In tako naprej. Občutke lahko zaznavamo na različne načine - v telesu kot napetost v mišicah, črvičenje v trebuhu, stiskanje v vratu..., v mislih kot vsiljive misli o denarju - skrbi v zvezi s tem, kako ga pridobiti, kako preprečiti izgube, kako ga zaščititi pred nepridipravi, krizami, vojnami... Vera v denar je lahko naša osnovna ali dopolnilna vera, ki ima na  nas tudi duhovni vpliv. "Denar je sveta vladar. " Ne samo na način, ki ga poznamo, torej da lahko z njim dosežemo vse. Vlada nam lahko tudi na čustvenem področju, če se sami tako odločimo. Če ugotovimo, da si tega zase ne želimo, lahko to odločitev spremenimo.


Pojav povezan z denarjem je tudi finančni stres, ki lahko vodi do  intenzivnih oblik (angl. "Acute Financial Stress"), posttravmatske stresne motnje, katere vzroki so v financah posameznika. Enkratno ali ponavljajočo se izkušnjo ogrožanja varnosti, povezano z denarjem, človeka zaznamuje z enakimi simptomi, kot drugi travmatični dogodki. Telo se s pomočjo stresnih  hormonov odziva z reakcijami bega, hromenja, boja ali močne ustrežljivosti/podredljivosti. Možgani nas pogosto časovno "goljufajo" in aktivirajo občutke, ki nimajo povezave s trenutnim dogajanjem okrog nas. So pa še kako realni, čeprav ljudje okrog nas običajno ne vedo o čem, govorimo. Psihiatrična in psihoterapevtska obravnava finančnega stresa je v osnovi enaka splošni obravnavi travme, na področju kognitivno vedenjskih tehnik pa se lahko vključi več vsebin, ki so neposredno povezane s financami.       

Klienti in terapevti se v procesu psihoterapije vedno srečujemo tudi s področjem denarja. Čeprav to morda ni osnovna težava, s katero smo prišli v obravnavo, nam zavedanje njenih razsežnostih  ne more škoditi. Ko kot klienti vstopamo v proces je prav, da že na uvodnem razgovoru od terapevta pridobimo jasne informacije tudi o denarju, načinu plačevanja, izdajanju računov. To je sicer ena od etičnih in zakonskih odgovornosti terapevta, vendar lahko z aktivnim pristopom tudi kot klienti dodatno prispevamo k pozitivni izkušnji psihoterapije.     
 
        
DODATNA LITERATURA:
 
Tessler, B. (2013). The Antidote to Money Shame. Psychology Today. Dostopno na http://baritessler.com/2013/11/money-shame/, 23.10.2017.  
 
Valenčič, J. (2016). Vpliv osebnih financ na raven stresa. Magistrska naloga. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Dostopno na http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/valencic2046-B.pdf, 23.10.2017. 

ponedeljek, 19. junij 2017

USPEŠNOST. SI JO LAHKO DOVOLIMO?

Vsakdo si želi uspeti, tako ali drugače. Z uspešnostjo je namreč povezana ena od osnovnih relacijskih potreb  - biti prepoznan, cenjen, predvsem s strani za posameznika pomembnih oseb. Biti uspešen za večino pomeni pridobiti konkretne potrditve, da so nekaj opravili dovolj dobro, da je prepoznano in da je izdelek ali dejanje dovolj pomembno tudi za druge. Se pa zgodi, da imamo težavo ravno s tem, da bi bili lahko uspešni. Precej pogosto se dogaja, da  človek opravi vse izpite na zahtevni fakulteti, potem pa dolgo časa ne pristopi k zaključnemu preizkusu oziroma diplomi. Včasih tega sploh ne zmore. Ta pojav lahko najdemo na vseh področjih - v službi, v športu, formalnih pa tudi v prostočasnih aktivnostih. Marsikatera modelarska maketa, ki bi si zaslužila pozornost, ni bila nikoli videna in še danes počiva na polici modelarja, ki je vanjo vložil ogromno časa in znanja. Uspeh modelar zagotovo čuti v sebi, kot notranje zadovoljstvo, vendar se s tem ne more oz. ne želi nikjer pohvaliti. Če si tega ne želi je to čisto OK. Lahko pa se mu dozdeva, da model še ni dokončan, ni še dovolj "izpiljen", lahko ga je strah odzivov ljudi. Se boji kritike, nesprejetosti, ponižanja. Tega strahu se je naučil skozi lastno življenje, kjer smo velikokrat ocenjevani na načine, ki ne dovoljujejo popolnega uspeha. Običajno slišimo pohvale, ki to pravzaprav niso: "U ja, to je pa res lepo. Ampak lahko bi popravil še tole, pa tisto bi bilo bolje, če bi obrnil drugače, jaz bi uporabil drugačne barve pa..." Služba, šola, domače okolje - pristne pohvale naših stvaritev so žal preredke, zato jih tudi ne zmoremo sprejemati. Ko jo dobimo, že kar avtomatsko pričakujemo tisti "ampak" oziroma dodatek v kakšni drugi obliki. Dodatek, ki lahko razvrednoti in poniža. Če ga slučajno ne dobimo, ga pa ustvarimo in dodamo kar sami.

"Všeč mi je tvoja nova obleka." Pika. Kaj se nam zgodi ob taki pohvali? Ali se lahko samo razveselimo pristnega veselja in zanimanja prijateljice, ko nam to izreče? Se lahko samo veselimo svojih sposobnosti in svojega uspeha? To bi si verjetno najbolj želeli, saj so s tem povezani prijetni občutki in potrditev naše dobre izbire, okusa za oblačila in odlično izhodišče za nadaljevanje klepeta. Če takšnih pohval nismo vajeni, si bomo morda rekli, da prijateljica ne misli resno. To govori kar tako. Lahko dodatno nadgrajujemo  - da prijateljica itak vidi, da obleka ni v redu, da z nami ni iskrena. Lahko se pojavijo misli, da sploh ni prava prijateljica, saj jaz itak nisem v redu. Jaz namreč vem, da ne znam izbrati dobre obleke, ki bi mi pristajala. Vedno je bilo tako...

Naša prepričanja in fiksacije, ki jim pravimo tudi introjekti, imajo pomembno vlogo pri tem razmišljanju in čutenju. V razvoju od otroštva proti odraslosti smo namreč sprejeli vrsto odločitev, ki so povezane z našim današnjim življenjskim pogledom. Če smo se že kmalu naučili, da uspeh ni dober, morda celo ni zaželen, ker je nevaren, se ga bomo seveda izogibali celo življenje. Verjetno se pojavi vprašanje, kako je uspeh lahko nevaren. Izpostavljenost pred drugimi, večja vidnost, povečana odgovornost, celo zadovoljstvo in užitek niso vedno dobro sprejeti. Užitek in zadovoljstvo sta lahko prepoznana tudi kot nesprejemljivi "...v časih kot so danes... ko je vsem težko...". Kako nam je s tem? Strah, da naš uspeh ne bo vedno lepo sprejet, je pogost pojav, povezan je lahko s strahom, da bi ostali sami. "Uspeti ni varno, saj lahko ostanem sam," šepeta glas nekje v ozadju. Lažje je biti neuspešen in to deliti z ljudmi okrog sebe. Ali pa samo s sabo, lahko nam je tako bližje.

Vprašanje uspešnosti je lahko povezano tudi s težavo zaključevanja stvari ali poslavljanja od nečesa. Uspeh lahko predstavlja zaključek nečesa, s čimer smo se dolgo ukvarjali, kar nam je bilo vir dolgotrajnega zadovoljstva (primer makete) ali pa tudi nezadovoljstva. Ker želimo, da takšno stanje traja še naprej, želimo proces podaljševati. Naj se sliši še tako čudno - včasih potrebujemo stalno napetost, ki nam jo povzroča nezaključena diploma, morda je to edni občutek, ki ga lahko čutimo. Podobni občutki in dileme se lahko pojavljajo ob drugih pomembnejših zaključkih - šolanja, službe, tudi zakonskega življenja ali prijateljstva. Pri sebi lahko vsak od vas na hitro preveri, na kakšen način zaključuje stvari. Enostaven primer je lahko zaključek dneva. Greste na hitro spat? Se še dolgo v večer  pogovarjate s partnerjem? S seboj? Pojav prijetnih ali neprijetnih misli? Vabljeni ste k raziskovanju sprejemanja vaše dnevne uspešnosti. Kaj se zgodi, če sebi ali partnerju izrečete "Danes sem bil uspešen." Če izrečete, "danes je bil pa uspešen dan", ni enako. Vabim vas k pozornosti na besede, ki jih želite izreči. Torej - "Jaz sem bil danes uspešen." 

Torej - si lahko dovolite sprejeti uspeh zase? Ga dovoljujete svojim otrokom, staršem, prijateljem znancem? Neznancem na televiziji?

Jaz si bom dovolil uspeti v počitniškem vzdušju, zato bom do septembra malce prekinil s pisanjem. Vsaka ideja za obravnavo je še vedno dobrodošla.

Bodite  lepo.
        

ponedeljek, 12. junij 2017

KUPUJEM NOV AVTO - DEBATA EGO STANJ

Reklama na televiziji, ki prikazuje najboljše in najlepše lastnosti novega avtomobila. In moj notranji proces:

Ot: "Uauu, kakšen dober stroj, imel bi ga!"

St: "To pravi vsaka reklama, ta avto ni tako dober. Moraš biti previden, vse reklame zavajajo in lažejo."

Od: "Kaj se dogaja? Saj ne rabim novega avtomobila, Ta, ki ga imam, je še čisto dober."

Ot: "Poglej ti to! Kako potegne, kako je močan in velik. Pa koliko prostora je v njem. Lahko bi se lovili ali skrivali, pa še bi bilo kaj placa za kakšno stvar, ki bi jo nesel s seboj. Si kar predstavljam, kako to šiba... Pa kako lahko super voziš po blatu in lužah, ko je malce bolj terenski."

St: "Aja? Kdo bi pa potem vse to vzdrževal, pa čistil? A sploh vidiš, koliko stane? Ti nisi čisto normalen. A sploh vidiš, koliko goriva pokuri, nov avto je drag, veš, drag je tudi po tem, ko ga že postaviš v garažo. Takoj ko ga pripelješ domov, že izgubi že velik del vrednosti. Boš videl, ne bo v redu, če kupiš tole."

Od: "Ja, ta avto izgleda res v redu. Vendar mislim, da trenutno ni potreben. Si ga bom pa zapomnil, morda pa mi bo prišlo prav takrat, ko bom potreboval novo vozilo."

Ot: "O, si že predstavljam, kako sedim njem. Zavijam levo, desno, gor dol po kucljih, blato šprica naokrog! Tako visoko lahko sedim, da vidim vse okrog sebe. Pa toliko enih gumbov in lučk, kot bi sedel v pilotski kabini. Pritisnem, tole, pa tole...

St: "Daj, nehaj že. Tak avto ni zate. Saj ga ne boš obvladal."

Ot: "Pa bom, pa bom! Hočem ga in to takoj! Hočem se vozit pa uživat, pa pokazat se drugim. Šel bom na vožnjo do morja, pa v hribe pa po travniku bom probal, kako potegne, pa zanalašč bom peljal čez lužo da bom še koga pošprical... "

S: "Avto ni narejen za zabavo, je resna stvar, lahko je tudi nevaren in nepredvidljiv. Prodajalci goljufajo in skrivajo stvari pred kupcem. Pa tak avto človek, ki pošteno služi denar ne more imeti, Kje pa boš vzel toliko denarja zanj? Rajši najdi kaj bolj pametnega, če imaš viška. Ne zapravljaj po nepotrebnem!"

Od: "Ja, ta avto se resnično zdi lep. Oblika mi je sploh lepa, terenski modeli so mi od nekdaj všeč. Prtljažnik pa deluje malce manjši, bi moral preveriti v trgovini. Poleg varnosti in udobja mora biti tudi dovolj prostora za vse, kar moja družina vzame s seboj na pot. Morda bi si lahko privoščil tudi poskusno vožnjo, pa bi se verjetno pokazalo marsikaj."

St: "Tak avto vozijo samo lopovi, ki kradejo drugim! In se s tem še hvalijo! Kaj pa si bodo ljudje mislili o tebi, če boš na cesto prišel s temle?"

Ot: "Si že predstavljam, kako to zarohni, ko pritisnem na gas. Pa kako diši, vse po novem. Tako imam rad nove stvari! Vedno sem užival v njih, tako so brez praskic, pa svetijo se, da bi jih nekaj časa kar gledal..."

Od: "Morda pa je v prihodnje resnično opcija, da preverim tudi to skupino avtomobilov. Ker živimo v hribih, bi morda prav prišel štrikolesni pogon. Vendar ga doslej še nisem preveč pogrešal. Ceste so tudi pozimi dovolj očiščene, da lahko potujem z avtom, ki ga imam. Si bom vzel čas."

Ot: "Takoj bi ga imel, a gremo v trgovino gledat?"

St: "Kam spet tako hitro? Ne moreš kar na vrat na nos teči in prinesti domov vsake stvari, ki ti je všeč. Bodi previden in premisli, če res rabiš tako potraten in vpadljiv avto."

Ot: "Tu ni kaj razmišljati, poglej ti to! Reklama tudi pravi, da je to avto za vsakogar! In za vse terene in situacije. In da je eko. Pa da se vrata kar sama odpirajo. Pa da lahko izbiraš vse živo zraven, ko si sam želiš. Kot da bi imel na voljo kocke, pa bi avto sestavil sam. Koliko kock sem porabil, da sem naredil svoj avtuček, pa zmeraj mi je manjkalo koles... Pri tem na televiziji pa lahko celo izbiraš velikosti!"

Od: "Ja, veliko tega kar pravita drži. Razumem, da ima vsak malce svoj pogled na nov avto. Dejstvo pa je, da ga trenutno ne potrebujemo, za trenutne zmožnosti naše družine je tudi predrag. Lahko pa ohranimo opcijo, da ga preverimo takrat, ko bomo res iskali drugo vozilo. Počasi lahko pričnemo načrtovati finančni del, da se bomo izognili kreditu.

St: "Pa ti bi res tak avto, za lopove in barabe?"   

Od: "Mislim, da poštenost nima veliko povezave z avtom, ki ga človek vozi. Verjamem, da večina avto kupi s pošteno prisluženim denarjem, saj samo tako lahko res uživaš. Če imaš pa na avto ves čas pripeto težko prikolico, se motor lahko pregreva, zmogljivosti vozila pa se močno poslabšajo. Torej - ja, tudi jaz bi si želel tak avto. Vendar bi ga želel kupiti takrat, ko ga bomo potrebovali in znali z njim tudi uživati.  Do takrat pa uživajmo s tem, kar imamo.

Ot: "A gremo vozit po lužah?"

Od: "Lahko - vendar bom vozil jaz. Vidva bosta sopotnika."
_______________________________________________________________________________________________________________

TEORETIČNO OZADJE - NA KRATKO

Za lažje razumevanje - zapis govori o ego stanjih, ki predstavljajo enega od konceptov integrativne psihoterapije, privzetega iz transakcijske analize (Berne 1961).

Ego sestavljajo tri ego stanja:  
Otrok (Ot) –  Kadar se vedem, razmišljam in občutim, kot takrat ko sem bil še otrok,  sem v ego stanju Otroka. To je arhaični ego iz prejšnje razvoje faze, ki zajema fiksirane potrebe, čustva in zaključke.
Odrasli (Od) – V ego stanju Odraslega sem, kadar se vedem, mislim in čutim v skladu s starostjo in dogajanjem tukaj in sedaj. Gre za neposredne odzive na dogodke okoli mene tukaj in zdaj, kjer uporabljam vse svoje sposobnosti in vire informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Starš (St) – Kadar se vedem, razmišljam in občutim na načine, ki sem jih povzel od staršev ali starševskih figur, rečemo, da sem v ego stanju Starša. Ta zajema ponotranjena stališča, čustva, vedenje in obrambe od pomembnih drugih oseb.

Ego stanje Starša in Otroka sta odmev preteklosti. V Otroku ponavljamo vedenja, misli in občutke iz otroštva. V Staršu ponavljamo vedenja, misli in občutke, ki sem jih kopiral v preteklosti od staršev, starševskih figur. Le kadar sem v Odraslem se odzivam na situacijo tukaj in zdaj z vsemi svojimi sposobnostmi in viri informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Za zdravo in uravnovešeno osebnost potrebujemo vsa tri ego stanja. Odraslega potrebujemo za reševanje problemov tukaj in sedaj, saj nam omogoča, da se učinkovito in kompetentno spoprimemo z življenjem. Da se počutimo udobno v družbi, potrebujemo zbir pravil, ki jih nosimo v svojem ego stanju Starša. V svojem ego stanju Otroka pa imamo dostop do spontanosti in kreativnosti, ki smo jo uživali v otroštvu.
 
DODATNA LITERATURA:

Berne, E. (1961). Transactional Analysis in Psychotherapy. A Systematic Individual and Social psychiatry. Guernesey, Channel Islands: The Guernesey Press.

Erskine R. G. (1988). Ego Structure, Intrapsychic Function and Defense Mechanisms: A Commenatry on Eric Berne's Original theoretical Concepts. Transactional Analysis Journal, Vol. 18, 1, pg. 15-19.

Sills, C., Hargaden, H. (2003). Ego states. Key Concepts in Transactional Analysis. London: Worth Publishing.

nedelja, 04. junij 2017

DOLGČAS - IZGUBA ČASA ALI KAJ DRUGEGA?

Pridejo ure ali dnevi, ko ne vem kam naj se dam. Ne vem kaj početi, nič ustreznega mi ne pade na misel. Ob tem pa ne čutim niti žalosti, niti kakšne tesnobnosti. Razmišljam o tem in onem - kar nekaj. To je pojav, ki ga poleg mene občasno občuti vsakdo - dolgčas.
 
Včasih se dolgčas pojavi samo za kratek čas, lahko pa traja dlje. Milivojević (2009) piše o situacijskem in strukturnem dolgčasu. Prvi se pojavi ob konkretni situaciji in izgine hkrati z njo, strukturni pa je prisoten daljše obdobje in je značilen na primer za mladostnike, ki ne vedo točno, česa si želijo, točno pa vedo, česa si ne želijo. Skupin, ki se srečujejo z dolgotrajnejšim dolgčasom je seveda več (ljudje v zaporih, hospitalizirani bolniki...).       
 
V splošnem velja prepričanje, da je dolgočasenje nekaj nekoristnega, izguba časa. V slovenski kulturi pridnosti in marljivosti je večkrat celo sinonim za lenobo (ki bi si, mimogrede, tudi zaslužila večjo pozornost raziskovalcev). Ko nekdo odkrito pove, da mu je dolgčas, se lahko sooči z odzivi, kot "...poišči si delo...", "...a si za šolo že vse naredila...", "...naj te hitro mine..." in podobno. V glavnem - nič kaj spodbudnega in pozitivnega, samo odnehati je potrebno s tem.

V strokovnih krogih je ena od bolj uveljavljenih opredelitev ta, da je dolgčas izogibanje nečemu, kar si močno želimo, vendar v danem trenutku ali obdobju tega ne zmoremo uresničiti. Dolgčas moramo ločiti od apatije, ki je drugačno stanje - v apatiji človek prepozna neuspeh, svojo nemoč in nima nikakršne volje po iskanju drugih rešitev, za razliko od dolgčasa, kjer je iskanje alternativ močno prisotno.  
 
Dolgčas in dolgočasenje imata pomembno vlogo pri funkcioniranju človeka. Že ime nam pove, da z njim podaljšujemo čas. Torej je v ozadju neka pomembna potreba, da to počnemo. Morda smo pred kakšno pomembno odločitvijo? Nas čaka kakšen zahteven projekt? Načrtujemo potovanje, ki zahteva veliko priprav? No - za vse to potrebujemo veliko časa, kar pa ni skladno z našim načinom življenja - hitro, takoj, vse, popolno. Dolgčas nam lahko pomaga pri takšnih nalogah, saj možgani dobijo možnost za iskanje alternativnih rešitev. Dolgčas v osnovi vzbuja slabe občutke in iz tega se želimo na nek način umakniti.

V psihoterapiji dajemo velik pomen z aktivaciji procesov, ki so sicer podobni tistim, ki se pojavljajo v težkih življenjskih okoliščinah, vendar pri tem ne gre za neposredno podoživljanje, ki bi vodilo v retravmatizacijo. Primer takšnega pristopa je delo z metaforami. Dolgčas morda ustvarja nekaj podobnega - iskanje izhoda iz njega je podobno iskanju rešitve. Rezultat tega je lahko nova, kreativna rešitev, lahko pa je tudi umik človeka od zahtevne naloge v smeri različnih oblik zasvojenosti, ki jih posameznik prepozna kot ustrezno rešitev oziroma izhod.  

Dolgčas ustvarja odmik od nekega opravila, cilja in običajno tudi od odnosov. Našo koncentracijo preusmeri vstran, morda je celo malce podobno tistemu delu, ki mu na "krožniku zdravega uma" (glej prispevek preteklega tedna) rečemo čas za sprostitev možganov (angl. Down Time), ali pa morda predstavlja nekakšno izraženo zahtevo organizma po tej aktivnosti. Pri dolgčasu je pomemben občutek ujetosti, navidezne brezizhodnosti iz konkretne, neprijetne izkušnje. Če si predstavljate, da ste nekje ujeti, boste verjetno na vse načine iskali pot ven.

Stik s seboj je v tem iskanju lahko zelo močan in intenziven, na to se ljudje odzivamo različno. Fajn je, če se dolgčas učimo prepoznavati in spremljati. Kdaj se pojavi, kateri so prvi pokazatelji. Morda občasno že vnaprej vemo, da nam bo dolgčas. Morda bo pomagalo, če se spomnite svojih šolskih let. Ali pa odhoda v službo, ko pričakujete dolgo poročanje, kakšno analitiko ali pa celodnevno rutinsko delo za tekočim trakom. Ljudje se ob dolgčasu obnašamo in čutimo različno - nekateri se samo prepuščajo, drugi postanejo jezni in izrazito nerazpoloženi, tretji raziskujejo možnosti znotraj pojava. Prisoten je tudi strah pred dolgčasom in neugodnimi občutki, ki jih prinaša. Dolgočasenje lahko aktivira težke občutke in vsiljive misli, ki so sicer potlačene pod intenzivne vsakodnevne aktivnosti. Poskusimo raziskati, ali nam dolgočasenje povzroča težave, ali pa ga sprejemamo kot pojav, ki nam lahko prinaša koristi.

Zavedanje, da imamo ljudje na dolgčas lahko konkreten vpliv, ne bo škodilo. Poskusimo izkoristiti možnosti, ki nam jih ponuja - za raziskovanje sebe in za krepitev lastnih potencialov.       

DODATNA LITERATURA:

Bench, S. W., Lench H.C. (2013). On the Function of Boredom.
Dostopno na:https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4217586/, 30.5.2017.

Milivojević, Z. (2009). Čustveno opismenjevanje: dolgčas.
Dostopno na: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/3143/%C4%8Custveno-opismenjevanje-dolg%C4%8Das?index=1, 30.5.2017.



nedelja, 28. maj 2017

RAZVADE - VZROKI IN FUNKCIJE

Razvada je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definirana kot "slaba, neprimerna navada". Torej v osnovi kombinira elemente posameznika, ki je neko navado razvil ter dejavnike kulturnega okolja, v katerem človek živi. V osnovi ima pojem negativen prizvok. Če nekomu rečemo, da je razvajen ali da je nekaj kar počne razvada, običajno želimo povedati, da je takšno početje neprimerno, neustrezno. Morda neposredno ne izrečemo, vendar si želimo, da s tem početjem preneha.
 
Sesanje palca, navijanje las okoli prsta, uporaba dude, vrtanje po nosu in grizenje nohtov so zaznane kot najpogostejše razvade pri mlajših otrocih (babybook.si). V teh primerih se mi oznaka "razvada" ne zdi najbolj primerna, gre namreč bolj za simptome, pokazatelje pravega počutja naših otrok. Vsa navedena obnašanja namreč kažejo na to, da so otroci morda osamljeni, da jim je dolgčas, se ne počutijo popolnoma varno. Za izboljšanje občutkov, so poiskali oziroma razvili obliko crkljanja, ki jim je najbližje. Z vsemi naštetimi namreč aktivirajo ugodje in povečajo občutek varnosti, kar je ena od osnovnih potreb vsakega človeka. Torej ta obnašanja že v osnovi niso nekaj slabega, ampak se samo nam zdijo neprimerna. Ta obnašanja imajo namreč pomembno vlogo, saj so otroci iznašli mehanizem, s katerim lahko uravnavajo svoja čustva. Odpravljanje omenjenih vedenj z agresivnimi pristopi (prepovedi, prisilen odvzem dude, poniževanje, zasmehovanje in podobno) ima lahko za nadaljnji razvoj otroka hude posledice. Skupno preživljanje časa z otrokom, ljubezen in sprejemanje njegovih posebnosti, bodo sčasoma vplivali tudi na vedenjske pojave, ki se nam staršem (ali pa morda ljudem v okolici?) zdijo nesprejemljivi, neprimerni.        
 
Zaradi napisanega rajši izhajam iz opredelitve, da je razvada oblika obnašanja, ki je namenjena izključno zadovoljevanju človekove potrebe po užitku, čeprav to obnašanje njemu in/ali okolici povzroča škodljive posledice. Verjetno bi bilo smiselno zapisati tudi to, da je potrebno upoštevati čas, pogostost in intenzivnost konkretnega vedenja. Razvade se lahko v najslabšem scenariju razvijejo v kronične oblike zasvojenosti, vendar to ni nujno. Pitje alkohola, sladkanje, soljenje, kajenje, poležavanje, medmrežje pa tudi šport... Če se morda komu zazdi, da je narobe prebral - ja tudi šport je lahko nezdrava razvada, čeprav je "samo" rekreativni. Vsako pretiravanje pač lahko povzroča škodo našemu telesu ali pa našim odnosom. Če eden od partnerjev edina prosta dneva v tednu preživi v nekem športu, stran od svoje družine, je to verjetno znak, da morda potrebuje pomoč. Škoda na fizičnem nivoju morda ni vidna, račun pa bo zagotovo izstavljen s strani družine. V prvi vrsti s strani otrok, ne drugega partnerja, če je kdo morda najprej pomislil na to možnost.
 
Za pojav določenih "razvad" so možni tudi fiziološki vzroki - odstopanja od običajne prakse prehranjevanja (npr. soljenje, sladkanje...) so možna tudi zaradi pomanjkanja nekaterih snovi v telesu, do katerega lahko pride zaradi težav v presnovi. Zato je takšna opažanja potrebno najprej preveriti s svojim osebnim zdravnikom.
 
Razvada se vedno razvije z namenom nadomeščanja manjkajočih, nezadovoljenih potreb človeka. Katere konkretno so v ozadju, je težko govoriti, vendar je osnovni princip enak tistim, ki smo jih omenili pri otrocih. Ko se pri nas pojavi nek čustveni primanjkljaj, ga nagonsko želimo nadomestiti z nečim, kar naše počutje izboljša. Večino vzrokov za pojav razvad verjetno lahko povežemo z občutki osamljenosti, neznane ali znane nevarnosti, odsotnosti naše opaženosti in cenjenosti, nesprejetostjo in odsotnostjo ljubezni. Razvada zasede pomembno mesto v naših notranjih, intrapsihičnih, procesih, zato je ne moremo opustiti kar čez noč. Raziskovanje primanjkljajev, ki jih razvada nadomešča, zahteva nekaj časa. Vnos oziroma zadovoljitev manjkajoče potrebe je namreč predpogoj za trajno opustitev škodljive razvade. Ta namreč izgubi svoj osnovni namen in organizem enostavno ne signalizira več potrebe po njej. V primerih, ko gre tudi za fiziološko zasvojenost, je proces daljši in zahtevnejši.
 
Tudi sam imam nekaj navad (ki se mi ne zdijo razvade), ki se jih zavedam in vsaj mislim, da poznam njihovo funkcijo. Rad žvečim zobotrebce, predvsem ko kaj delam. Tudi ta trenutek, ko pišem blog. Nekako mi pomagajo biti tukaj in sedaj, pomagajo se mi osredotočati. Škodijo mi lahko v primeru, če bodo izdelani iz kakšnega lesa, ki bi bil strupen... Ali pa če ga ponevedoma pogoltnem.  Pa je to zelo malo verjetno.
 
Vsaka navada, ki nam ni všeč, še ni razvada. Morda je samo mehanizem, ki nekomu omogoča lažje živeti. Mu torej koristi in ne škodi. Morda se samo nam zdi čudno in nesprejemljivo - kar pa je pravzaprav izključno naš problem. 
 
   

nedelja, 21. maj 2017

KROŽNIK ZA ZDRAV UM



Večina se nas je verjetno kmalu v otroštvu srečala s prehransko piramido, ki je shematično ponazarjala potrebe telesa po hrani oziroma hranilnih snoveh, ki jih naš organizem potrebuje. Pred približno pol desetletja so jo v ZDA predelali v shemo krožnika, ki naj bi bil ljudem lažje razumljiv. Pol krožnika sadja in zelenjave, po četrt krožnika žitaric in beljakovin, poleg pa še nekaj malega mlečnih izdelkov. Sladkor oz sladice so ukinili kot del priporočene prehrane.

Veliko stvari, ki se jih  danes ponovno  učimo, je nekoč vsaj del človeštva že poznal. Stare civilizacije so velik pomen, poleg fizične pripravljenosti, pripisovale meditaciji, učenju, krepitvi miselnih sposobnosti. Zavedali so se, da človek lahko (pre)živi samo s kombinacijo fizičnega in psihičnega zdravja. Nekatera področja znanja in aktivnosti so celo omejili samo na elite, da so lahko vladale ljudstvu, dragocenosti celostnega pristopa niso želeli deliti z vsemi. Zdi se, da danes ni dosti drugače, čeprav nam je na prvi pogled dostopno prav vse in povsod.    
 
Za potrebe sodobnega človeka sta Rock in Siegel (2011) razvila model krožnika za zdrav um. Podobno kot pri prehranski shemi, sta izpostavila nujne dejavnosti, ki jih potrebujejo naši možgani za zdrav razvoj in delovanje. Na krožnik sta položila sledeče elemente:
  • Čas za osredotočenje: ukvarjanje z dejavnostjo, ki ne dovoljuje veliko zunanjih motenj. Poskusite zgraditi hišico iz kart, pobarvajte zahtevno sličico z veliko detajli, pozabavajte se s kakšno od zahtevnejših sestavljank.     
  • Čas za igro: vsak človek potrebuje igrivost. Poigrajmo se z žogo, pohecajmo se za mizo, s prijatelji, otroki, partnerjem pa tudi sami, če nimamo nikogar v bližini. Dovolimo si malo biti otročji - učinki tega so sproščujoči.
  • Čas  za povezovanje z drugimi, druženje. Najbolje je, če lahko izkoristimo možnosti povezovanja z drugimi ljudmi, v živo. Aktivnosti v družinskem okolju, druženje s prijatelji, podobno ugodno vpliva tudi povezovanje z živalmi, naravo ali bogom. Pri tem ni pomembno, v katerega ali kakšnega boga verujemo. Lahko poskusite tudi z vajo: s prijateljem se usedeta tako, da sta obnjena eden proti drugemu. S koleni si oba stisneta nogi, primeta se za roke. Potem se nekaj časa samo opazujeta, dogajanje znotraj nas je lahko zelo dinamično.   
  • Čas za gibanje - telovadba po domače. Možganom v prvi vrsti koristi aerobna vadba, ki z dolgotrajnešim povečanim pretokom krvi oskrbi organe in tkiva s kisikom. Dokler gibanje ni neka prisila ampak želja in potreba človeka je toliko bolj prijetno. Ker pa je gibanja toliko vrst, ni hudič, da lahko vsak poišče nekaj, v čemer lahko uživa. Tekmovanje, dokazovanje, ocenjevanje pri tem početju niso potrebni.
  • Čas za stik s seboj (angl. Time In). V mirnem okolju se osredotočimo na dihanje in spremljamo čustva, občutke, misli, slike, ki se pojavljajo. Ta aktivnost omogoča aktivacijo in delovanje širokega spektra možganskih procesov.
  • Čas za sprostitev možganov (angl. Down Time). Pustimo mislim, da odtavajo, kamor v tem trenutku želijo. Podobe so lahko vsakič drugačne, lahko se tudi ponavljajo, skratka privoščimo možganom malo svobode. Pustimo možgane pri miru vsaj nekaj minut, da gredo malce po svoje. S tem si napolnijo energijo in nadomestijo primanjkljaje, ki so se nabrali ob drugih dejavnostih. 
  • Čas za spanje. Spanje omogoča možganom, da predelajo proces učenja, da porazdelijo nove izkušnje po spominu in da si opomorejo od celodnevnega dela. Seveda tudi med spanjem delajo, vendar je ritem spremenjen, intenzivnost zmanjšana, aktivni so nekateri drugi procesi, ki so podnevi manj prisotni.  

 Koliko od naštetih elementov je bilo danes pristonih v vašem dnevu? Potrebujemo namreč vse, podobno kot potrebujemo raznoliko hrano. Seveda smo ljudje različni - nekateri potrebujejo veliko več gibanja, drugi morda veliko več časa za vpogled vase, tretji za osredotočanje. Če pozorno spremljate svoje aktivnosti lahko ugotovite, da je marsikaj od naštetega skritega v vsakdanjih opravilih (osredotočenje - fotografiranje, menjava žarnice, morda celo pospravljanje posode). Igramo se lahko tudi z metanjem pisala v zrak, s psom na sprehodu, s kamni ki jih mečemo v vodo. Gibanje je možno vedno in povsod. Izkoristimo možnosti za povezovanje - ni potrebno vedno z nekim namenom. Ste se že poskusili nasmehniti neznancu na cesti? Kratek, a lahko dragocen trenutek. Verjetno ima poleg mene še kdo težavo s časom za vpogled vase in sproščanjem možganov. Vsaj meni je težko, da bi se usedel ali ulegel in ne mislil na nič. Spustil možgane po svoje. Morda me je strah, da ne bi prišli nazaj... No, doslej so se vedno vrnili. Tudi elementom čuječnosti se težje predajam, čeprav čutim, da mi koristijo. Pa kar nekako zmanjka časa.
 
Spanje. Iskreno si želim, da še veste, kako izgleda kvaliteten spanec, ko se ponoči ne zbujate, ne mislite na vse živo. Ko ni vsiljivih misli, ki se pravzaprav nikoli ne usresničijo. Če spimo dovolj in mirno, si možgani lahko oddahnejo in ohladijo po celodnevnem pregrevanju. Pa tudi s kratkim spancem čez dan ni čisto nič narobe -  če čutite potrebo po dremežu, si ga le privoščite.

Dober tek - z malce drugačno vsebino na krožniku!

DODATNO GRADIVO

Rock, D.;Siegel, D. (2011). Healthy Mind Platter. Dostopno na http://mindplatter.com/, 20.5.2017. 

nedelja, 14. maj 2017

IGRICE NAŠIH PRIČAKOVANJ

Sestradan se vozim proti domu in ob poslušanju glasbe se resnično veselim juhe, za katero vem da me čaka. Veselim se tudi prijetnega pogovora ob jedi, mirnih trenutkov in nasploh prijetnega preostanka dneva. Veselim se vsega tega, komaj čakam da pridem domov. Ko pa sem končno doma... Hmm - saj nikogar ni. Kje pa so vsi? Pes laja v svoji ogradi in zahteva takojšen izpust na prostost. Maček sitnari za hrano. Ob že vzbujeni nejevolji me prešine misel, da so vsi še vedno na neki prireditvi, kamor si jaz nisem želel iti. No, račun za to moje udobje je izstavljen, moja pričakovanja, povezana z večerom (ne samo z juho), pa so se v trenutku sesula.  
 
Seveda so bile vse stvari vnaprej načrtovane in dogovorjene, a jaz sem na odsotnost družine vendarle pozabil. Moja pričakovanja so se močno razlikovala od realnosti, posledica pa je bila izražena z mojim razočaranjem in jezo. V začetku kar na vse po vrsti, preden sem, sicer relativno hitro, prišel do spoznanja, da za situacijo ni nihče kriv. Moja reakcija je izhajala iz nekih drugih vzorcev, ki so se izoblikovali nekje tam in nekoč. Namerno za primer navajam vsakdanjo situacijo, ki nima resnih posledic. Pa vendarle me je že ta aktivirala.
 
Poglejmo, kako pa se lahko pričakovanja poigrajo z nami v drugih, bolj resnih okoliščinah. Vabim vas, da pomislite na svoja pričakovanja pred poroko. Verjetno so pri večini precej podobna - prijetno skupno življenje, veliko ljubezni, strinjanje glede otrok, usklajevanje karier, spoštovanje in tako naprej. Podobno je verjetno glede pričakovanj pri gradnji hiše ali nakupu stanovanja - torej da bo v prijetnem okolju, da bodo sosedje primerno družabni/tihi/zanimivi..., da bodo vse naprave delovale v skladu z zagotovili, da je vsa dokumentacija skladna z zakonodajo in tako naprej, seznam pričakovanj je v tako v primeru poroke kot bivanja dolg.  

Pričakovanje je v osnovi močno prepričanje, da se bo nekaj resnično zgodilo oz. da dejansko bo v nekem stanju. Družbeno spodbujeno hrepenenje po popolnosti se pri nas sicer odraža različno, vendar so pričakovanja družbe in posledično naša pričakovanja velikokrat previsoka glede na realne možnosti, ki jih imamo na voljo za njihovo uresničitev. Nove tehnologije omogočajo vpogled v različne možnosti, opcije, med katerimi lahko izbiramo. Toliko možnost pa pričakovanja še povečuje, saj nam navidezno olajšajo delo. Navidezno - v resnici se namreč lagodno prepustimo zavesti v prepričanje, da je doseganje popolnega res možno. In takšna iluzija je za večino ljudi lahko zelo težko breme. Iluzije namreč ne moreš prijeti ali dokazati, čeprav jo vidiš in se zdi čisto resnična. Kot bi v puščavi poskušali iskati vodo v obrisih fatamorgane...
 
Pomembna in močna so naša pričakovanja glede drugih ljudi. Kakšen mora biti pravi prijatelj? Mož? Žena? Otroci? Sodelavci? Starši? Mož od hčerke? Že naštevanje posameznikov, od katerih nekaj pričakujemo bi zavzelo nekaj strani. Pričakovanja so povezana celo z ljudmi, ki z nami nimajo nikakršne povezave, niti nimajo vpliva na naše življenje. Morda se vam pojavi kakšen preblisk? Če si posameznike predstavljamo kot pikice, s črtami pa predstavimo konkretna pričakovanja, dobimo eno veliko zmedo. Kaos. In ogromno koncentracijo energije, ki ustvarja napetosti in ne koristi oblikovanju neke harmonije, katere si, vsaj v besedah, verjetno želi večina. Prišli smo do situacije, ko drug drugemu ne zmoremo več izpolniti pričakovanj. Enostavno jih je preveč, običajno so previsoka in močno različna. Včasih se med seboj izključujejo, torej je nemogoče izpolniti vse istočasno. Sporočila o tem kakšni moramo biti pa še vedno dežujejo.
 

Kako se umakniti v mirnejše vode, kjer je pričakovanj manj? Za začetek poskusimo verjeti sebi. Poskusimo verjetni, da smo v redu, da smo lepi, da stvari ki štrlijo od pričakovanj drugih ne vplivajo na to, da nas imajo radi. To je namreč eden od najpogostejših strahov v ozadju - strah da ostanemo sami, da nas drugi ne marajo. Res pomembnih je malo pričakovanj. So pa običajno osnovna in predstavljajo temelj dobrega odnosa - s seboj in z drugimi.
 
 
DODATNA LITERATURA:
 
Marano, H.E. (2017). The Expectations Trap.
 
Picicci, J. (2015). How Expectations Undermine Our Relationships and Happiness. Dostopno na https://tinybuddha.com/blog/how-expectations-undermine-our-relationships-and-happiness/, 10.5.2017.