Pridejo ure ali dnevi, ko ne vem kam naj se dam. Ne vem kaj početi, nič ustreznega mi ne pade na misel. Ob tem pa ne čutim niti žalosti, niti kakšne tesnobnosti. Razmišljam o tem in onem - kar nekaj. To je pojav, ki ga poleg mene občasno občuti vsakdo - dolgčas.
Včasih se dolgčas pojavi samo za kratek čas, lahko pa traja dlje. Milivojević (2009) piše o situacijskem in strukturnem dolgčasu. Prvi se pojavi ob konkretni situaciji in izgine hkrati z njo, strukturni pa je prisoten daljše obdobje in je značilen na primer za mladostnike, ki ne vedo točno, česa si želijo, točno pa vedo, česa si ne želijo. Skupin, ki se srečujejo z dolgotrajnejšim dolgčasom je seveda več (ljudje v zaporih, hospitalizirani bolniki...).
V splošnem velja prepričanje, da je dolgočasenje nekaj nekoristnega, izguba časa. V slovenski kulturi pridnosti in marljivosti je večkrat celo sinonim za lenobo (ki bi si, mimogrede, tudi zaslužila večjo pozornost raziskovalcev). Ko nekdo odkrito pove, da mu je dolgčas, se lahko sooči z odzivi, kot "...poišči si delo...", "...a si za šolo že vse naredila...", "...naj te hitro mine..." in podobno. V glavnem - nič kaj spodbudnega in pozitivnega, samo odnehati je potrebno s tem.
V strokovnih krogih je ena od bolj uveljavljenih opredelitev ta, da je dolgčas izogibanje nečemu, kar si močno želimo, vendar v danem trenutku ali obdobju tega ne zmoremo uresničiti. Dolgčas moramo ločiti od apatije, ki je drugačno stanje - v apatiji človek prepozna neuspeh, svojo nemoč in nima nikakršne volje po iskanju drugih rešitev, za razliko od dolgčasa, kjer je iskanje alternativ močno prisotno.
V strokovnih krogih je ena od bolj uveljavljenih opredelitev ta, da je dolgčas izogibanje nečemu, kar si močno želimo, vendar v danem trenutku ali obdobju tega ne zmoremo uresničiti. Dolgčas moramo ločiti od apatije, ki je drugačno stanje - v apatiji človek prepozna neuspeh, svojo nemoč in nima nikakršne volje po iskanju drugih rešitev, za razliko od dolgčasa, kjer je iskanje alternativ močno prisotno.
Dolgčas in dolgočasenje imata pomembno vlogo pri funkcioniranju človeka. Že ime nam pove, da z njim podaljšujemo čas. Torej je v ozadju neka pomembna potreba, da to počnemo. Morda smo pred kakšno pomembno odločitvijo? Nas čaka kakšen zahteven projekt? Načrtujemo potovanje, ki zahteva veliko priprav? No - za vse to potrebujemo veliko časa, kar pa ni skladno z našim načinom življenja - hitro, takoj, vse, popolno. Dolgčas nam lahko pomaga pri takšnih nalogah, saj možgani dobijo možnost za iskanje alternativnih rešitev. Dolgčas v osnovi vzbuja slabe občutke in iz tega se želimo na nek način umakniti.
V psihoterapiji dajemo velik pomen z aktivaciji procesov, ki so sicer podobni tistim, ki se pojavljajo v težkih življenjskih okoliščinah, vendar pri tem ne gre za neposredno podoživljanje, ki bi vodilo v retravmatizacijo. Primer takšnega pristopa je delo z metaforami. Dolgčas morda ustvarja nekaj podobnega - iskanje izhoda iz njega je podobno iskanju rešitve. Rezultat tega je lahko nova, kreativna rešitev, lahko pa je tudi umik človeka od zahtevne naloge v smeri različnih oblik zasvojenosti, ki jih posameznik prepozna kot ustrezno rešitev oziroma izhod.
Dolgčas ustvarja odmik od nekega opravila, cilja in običajno tudi od odnosov. Našo koncentracijo preusmeri vstran, morda je celo malce podobno tistemu delu, ki mu na "krožniku zdravega uma" (glej prispevek preteklega tedna) rečemo čas za sprostitev možganov (angl. Down Time), ali pa morda predstavlja nekakšno izraženo zahtevo organizma po tej aktivnosti. Pri dolgčasu je pomemben občutek ujetosti, navidezne brezizhodnosti iz konkretne, neprijetne izkušnje. Če si predstavljate, da ste nekje ujeti, boste verjetno na vse načine iskali pot ven.
Stik s seboj je v tem iskanju lahko zelo močan in intenziven, na to se ljudje odzivamo različno. Fajn je, če se dolgčas učimo prepoznavati in spremljati. Kdaj se pojavi, kateri so prvi pokazatelji. Morda občasno že vnaprej vemo, da nam bo dolgčas. Morda bo pomagalo, če se spomnite svojih šolskih let. Ali pa odhoda v službo, ko pričakujete dolgo poročanje, kakšno analitiko ali pa celodnevno rutinsko delo za tekočim trakom. Ljudje se ob dolgčasu obnašamo in čutimo različno - nekateri se samo prepuščajo, drugi postanejo jezni in izrazito nerazpoloženi, tretji raziskujejo možnosti znotraj pojava. Prisoten je tudi strah pred dolgčasom in neugodnimi občutki, ki jih prinaša. Dolgočasenje lahko aktivira težke občutke in vsiljive misli, ki so sicer potlačene pod intenzivne vsakodnevne aktivnosti. Poskusimo raziskati, ali nam dolgočasenje povzroča težave, ali pa ga sprejemamo kot pojav, ki nam lahko prinaša koristi.
V psihoterapiji dajemo velik pomen z aktivaciji procesov, ki so sicer podobni tistim, ki se pojavljajo v težkih življenjskih okoliščinah, vendar pri tem ne gre za neposredno podoživljanje, ki bi vodilo v retravmatizacijo. Primer takšnega pristopa je delo z metaforami. Dolgčas morda ustvarja nekaj podobnega - iskanje izhoda iz njega je podobno iskanju rešitve. Rezultat tega je lahko nova, kreativna rešitev, lahko pa je tudi umik človeka od zahtevne naloge v smeri različnih oblik zasvojenosti, ki jih posameznik prepozna kot ustrezno rešitev oziroma izhod.
Stik s seboj je v tem iskanju lahko zelo močan in intenziven, na to se ljudje odzivamo različno. Fajn je, če se dolgčas učimo prepoznavati in spremljati. Kdaj se pojavi, kateri so prvi pokazatelji. Morda občasno že vnaprej vemo, da nam bo dolgčas. Morda bo pomagalo, če se spomnite svojih šolskih let. Ali pa odhoda v službo, ko pričakujete dolgo poročanje, kakšno analitiko ali pa celodnevno rutinsko delo za tekočim trakom. Ljudje se ob dolgčasu obnašamo in čutimo različno - nekateri se samo prepuščajo, drugi postanejo jezni in izrazito nerazpoloženi, tretji raziskujejo možnosti znotraj pojava. Prisoten je tudi strah pred dolgčasom in neugodnimi občutki, ki jih prinaša. Dolgočasenje lahko aktivira težke občutke in vsiljive misli, ki so sicer potlačene pod intenzivne vsakodnevne aktivnosti. Poskusimo raziskati, ali nam dolgočasenje povzroča težave, ali pa ga sprejemamo kot pojav, ki nam lahko prinaša koristi.
Zavedanje, da imamo ljudje na dolgčas lahko konkreten vpliv, ne bo škodilo. Poskusimo izkoristiti možnosti, ki nam jih ponuja - za raziskovanje sebe in za krepitev lastnih potencialov.
DODATNA LITERATURA:
Bench, S. W., Lench H.C. (2013). On the Function of Boredom.
Dostopno na:https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4217586/, 30.5.2017.
Milivojević, Z. (2009). Čustveno opismenjevanje: dolgčas.
Dostopno na: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/3143/%C4%8Custveno-opismenjevanje-dolg%C4%8Das?index=1, 30.5.2017.
Ni komentarjev:
Objavite komentar