POTOVANJE...

nedelja, 30. april 2017

MARY POPPINS

V otroštvu sem prebral goro knjig, verjetno vseh prebranih ne bi stlačil v običajno veliko dnevno sobo. Pričenjal sem z ogledovanjem slikanic in stripov, poslušanjem pravljic, katere mi je mati veliko brala, poseben korak pa je zame pomenil trenutek, ko sem lahko bral samostojno. Ko danes pogledam nazaj, se s tem verjetno lahko primerja samo nekaj prelomnih življenjskih dogodkov. Prebral sem vse možne pravljice, basni, kasneje pa indijanarice, kriminalke pa seveda tudi kaj bolj strokovnega in zahtevnega. Nekatera dela tudi iz lastne radovednosti, večino resnega pa vendarle zaradi zahtev študija. 
 
Kam umestiti Mary Poppins? Hja, seveda v moje začetno bralno obdobje, saj je to ena zmed zgodb v katerih sem kot otrok zelo užival. Posebna gospa, s posebnim načinom oblačenja, obnašanja in razmišljanja. Na prvi pogled zelo zapeta, tradicionalna in zahtevna v sebi pa polna idej in tako zelo otroška, igriva. Ostra ob postavljanju meja in istočasno tako zelo uglašena na vsakega sogovornika, ne glede na to ali ima pred seboj otroka ali odraslega. Mary, ki je sposobna kadarkoli vstopiti v pravljično deželo, za katero trdno verjame, da ima vsak človek lahko svojo, čisto zase.
 
Mary Poppins nikoli ne godrnja, ne ukazuje in ničesar ne prepoveduje, pa vendarle vsak ve, kaj mora storiti in česa ne sme. Meje gospa postavlja s pomočjo lastne samozavesti, s karizmo če vam je tako bližje. S tisto zdravo karizmo, ki ne zmanjšuje pomena in vrednosti ljudi. Energija prihaja iz sproščenosti in igrivosti, iz zavedanja "jaz sem v redu - ti si v redu". V ozadju ni prikritih strahov, kaj si bo kdo mislil, kaj lahko naredim narobe, kakšna so pričakovanja družbe in kulture. Pa kaj če bomo čaj popili pod stropom - glavno da pri tem nihče ne trpi. V času začetka nastajanja magičnih zgodb (1933) so bila takšna stališča zelo odmaknjena od tradicionalnih angleških navad.
Mary na zunanji videz ne da veliko - oblači in ureja se tako, kot se ji zdi prav. Podobno si izbira tudi prijatelje, njihovo poreklo in navade so ji čisto nepomembna podrobnost. Mary odprto spoznava svet in to omogoča tudi otrokom, ki jih varuje. S čarobnim kompasom skupaj potujejo po severnih pokrajinah in kramljajo z Eskimi, raziskujejo Afriko, kjer presenečajo temnopolte domačine s svojo nezdravo belino, se urijo v vljudnostih kitajskih kultur ter navadah in veščinah severnoameriških indijancev. Obiščejo živalski vrt, katerega spoznajo iz popolnoma drugačne perspektive - to je z vidika živali v njem. Ki si zase želijo nekaj drugega, kot ljudje mislijo da je prav in najbolje zanje.
 
Mary Poppins meni osebno predstavlja sinonim za varnost in hkrati drznost. Gospa živi svoje življenje, ki je polno, nikoli dolgočasno, ob tem pa je vendarle stabilno in varno. Nikoli ne veš, kaj te čaka, vendar nepotrebno tveganje ob raziskovanju kljub temu ni potrebno. Vsako presenečenje prinaša novost, novo spoznanje, ki morda ni vedno najbolj prijetno. Je pa lahko pomembno za nadaljevanje poti.   Ob tem ko si dovolim raziskovati, ni nikakršne potrebe, da to počnem na račun drugih. Vsaj ne neposredno. Če smo namreč iskreni, je že skoraj vsako delovanje človeka na nek način obremenjujoče za okolje, ki nam daje prostor in pogoje za življenje.
 
Koliko smo lahko še podobni opisani literarni junakinji Mary? Ali lahko najdemo še kakšno od njenih lastnosti, ali smo postali ujetniki nečesa drugega? Mi in naši otroci potrebujemo jasne meje in pravila pa tudi dovoljenje za radovednost in odkrivanje neznanega. S tem bomo mi in naši otroci lahko napisali svoje zgodbe, ki bodo morda spominjale na pravkar opisano. Ali pa bodo popolnoma drugačne, morda komu celo čisto nerazumljive. A kljub temu izvirne in odlične.                          
 
 
 
 
DODATNO GRADIVO:
  • Travers, L.P. - Mary Poppins (različne izdaje);
  • Reševanje gospoda Banksa (film, 2013)
   

nedelja, 23. april 2017

KO VERJAMEMO, DA VEMO VSE

Ste se že srečali z ljudmi, ki vedo vse, o vsem, poznajo vse odgovore? Zagotovo, saj je pojav vsevednosti (angl. overclaiming - koncept znan iz psihologije, če ima kdo idejo za ustreznejši prevod, je bom vesel)  precej razširjen, posebej v okoljih z visoko stopnjo tekmovalnosti in s tem povezano potrebo po dokazovanju. Če vas je morda prešinila podobna misel kot mene - a ni blog nekaj podobnega? - imate prav. Tudi bloge, skupaj z avtorji, lahko uvrstimo v to kategorijo, posebej ko obravnavamo različne teme. In če se svojih omejitev ne zavedamo, lahko hitro začnemo ljudem dokazovati svoj prav, v kar lahko vpletemo marsikatero nepreverjeno ali celo lažno informacijo, ki so zadnje čase žal že kar moderne, včasih celo splošno sprejete kot nekaj običajnega.
 
Odnosi med ljudmi, ki morajo vedeti vse, so lahko zelo težavni, polni trenj in konfliktov, prepričevanj drugih v svoj prav. Razen v primerih, ko sogovorniku to ustreza. Ta si namreč lahko dovoli biti zelo pasiven in enostavno sprejeti, kar sliši. Kimati in slediti. Zelo lagodna, čeprav na daljši rok ne vedno najlažja pot. V nastopanju ljudje, ki vedo vse,  izražajo suverenost, jasnost, so lahko precej glasni, že njihov nastop običajno daje vedeti, da drugih informacij ne želijo sprejeti. Saj vedo vse - o sebi, o drugih, o svetu in stvareh, ki jih še nobena civilizacija ali filozofija ni razčistila. No, ene stvari pa običajno ne vedo. Bolj ustrezno bo zapisati v prvi osebi, ne vemo, saj se takšen "vsevedni" del skriva v vsakem od nas. Nekje globoko v nas zaznavamo nejasno potrebo po tem, da smo popolni, perfektni, priznani in sprejeti. Vzporedno ob tem pa strah, kaj se lahko zgodi, če nas odkrijejo. Če nas ne marajo več? Če ostanemo sami? Pod masko vsevednosti se namreč običajno skriva zelo ranljiv del, ki ne želi biti izpostavljen. Ker že ima to izkušnjo in ta nikakor ni bila prijetna.
 
Nivoji pojava vsevednosti so različni - lahko temelji na narcisistični osnovi in lahko predstavlja enega od simptomov osebnostne motnje ali strukture, pri večini ljudi pa gre vendarle za normalno reakcijo na primanjkljaj s področja relacijskih potreb (Erskine, Moursund in Trautmann, 1999) in ne izpolnjuje diagnostičnih kriterijev motnje. Ena od relacijskih potreb je tudi biti cenjen, priznan, predvsem s strani pomembnih oseb (starši, drugi člani družine, učitelji in ostali ki so nam v življenju pomembni). Če nam tega primanjkuje, razvijemo mehanizem, ki nam pomaga s tem primanjkljajem živeti - in se na neki točki sami odločimo, da bomo svoj ranljivi del zaščitili z močno obrambo, ki bo druge ljudi umaknila iz odnosa. Slednji je namreč nevaren in lahko izpostavlja ranljivost. Žalost in sram pa običajno nista čustvi, ki bi jima naši vsevedni deli, priznali obstoj. Čeprav predstavljata njihovo jedro in osnovo. Rajši pokažemo jezo in agresijo, ki ju zapakiramo v naše navidezno znanje in sposobnosti. S tem se izognemo odnosu - ljudje lahko pasivno sledijo ali pa postanejo jezni. Če bi slučajno poskušali nagovoriti žalostni del ali sram - bi bila agresija še močnejša, lahko celo uničevalna. Dobro se je zavedati, da ljudje z narcisistično strukturo ali motnjo pravzaprav ves čas živijo v strahu, agresija pa je varovalka. Res pa je, da to ne opravičuje nobene od oblik nasilja, s katerimi se soočajo ljudje v njihovi bližini.       

Ideja za ta prispevek izhaja iz Wrayevega članka (2015) o raziskavi, ki je preverjala seznanjenost in poznavanje določenih tem pri ljudeh. Ljudje so o različnih področjih izkazali veliko znanja - čeprav je bilo govora o stvareh, ki sploh ne obstajajo. Dokazali so, da ljudje v splošnem želimo prevladovati v znanju na področjih, kjer že v osnovi vemo več. Kot primer so preverili poznavanje področja osebnih financ, s katerim imamo vsi izkušnje. Med običajne strokovne izraze so raziskovalci vnesli nekaj izmišljenih pojmov. Tisti, ki so se že v osnovi opredelili kot večji poznavalci področja, so kot resnične sprejeli več neresničnih in izmišljenih informacij in celo nadgradili predstavljeno.  
 
Če poskusim povezati zapisano z življenjem povprečnega človeka v zahodni kulturi, torej z vplivom politike, lobijev, podjetij in medijev množičnega obveščanja, je vsesplošen pojav različnih oblik psiholoških težav lažje razumljiv. Dostopnost vseh možnih informacij paradoksalno s svojo različno predstavljeno vsebino dodatno ustvarja negotovost in nezaupanje. Običajna selekcija podatkov in informacij enostavno ni več možna, zato se počutimo ogrožene... Ker o strahu težko govorimo, smo raje jezni... Vse prevečkrat kar na vse in vsakogar.
 
DODATNO GRADIVO:

Erskine, R.G., Moursund, J.P. in Trautmann, R.L. (1999). Beyond Empathy. New York: Briner Routledge.

Wray, H. (2015). Impossible Knowledge: Are You an Expert? Dostopno na http://www.psychologicalscience.org/news/were-only-human/impossible-knowledge-are-you-an-expert.html#.WPm6CuQ6yUk, 19.4.2017



nedelja, 16. april 2017

SPROŠČENI KRAJ

Ležim v pomladanski travi, ki je ravnokar pridobila značilno, svežo zeleno barvo. Rahla nagnjenost terena mi omogoča pogled naokrog tudi v tem položaju. Na moji levi strani vidim ozek potoček, ki je obrasel z rumenimi kalužnicami in drugimi, meni nepoznanimi rastlinami. Preko potočka lahko vidim nekaj grmičevja, v katerem razposajeno uživa ptiček, očitno gorska sinička s hecno razmršeno frizuro. Pred menoj vidim travnik, cvetoč regrat s svojo rumeno barvo močno prispeva k barvitosti celotne podobe. Posamezne krtine (pripeljala se je misel, da sem jim kot otrok pravil "hiške od krta") kažejo na prisotnost življenja pod zemljo, česar se običajno ne zavedam. Z lahkoto si predstavljam krta, kako rije pod menoj in se sprašuje, kaj se valja tam zgoraj. Če se obrnem na desno stran je teren hribovit in zelen, občasno vidim kakšnega metulja, čebelo, čmrlja... S pogledom lahko sežem v daljavo, kjer se zelena črta stika z modrino neba. Vse je rumeno, zeleno, modro. Ops - modrino prepredajo beli oblački, majhne ovčke ki se pasejo po nebu in gledajo navzdol. Aha - tam pa je ena čisto ravna črta, ki nekako ne spada tja - očitno je moj sproščeni kraj pred kratkim preletelo letalo. Sonce je bolj pri strani, da me ne slepi. Privoščim si uživanje v opazovanju barv, tekstur, malih prebivalcev narave in neskončnosti nad menoj.
 
Poslušam. Podobo okrog mene dopolnjuje prijeten, osvežujoč vetrič. Rahlo mi pihlja okrog ušes in povzroča komaj slišen šum in šelestenje rastlinja. Brenčanje čebel in drugih živalic, ki obletavajo cvetove je precej močno, vendar prijetno. Čutim da me rahlo uspava. V daljavi slišim lajež psa in zaznam misel "verjetno želi ven". Potoček ustvarja svoj tok melodije. Ko prisluhnem enoličnemu šumenju slišim, da se pravzaprav ves čas spreminja. Višji, nižji toni, brbotanje, klokotanje, grgranje... saj očitno sploh ne poznam vseh besed. Voda je na poti proti dolini precej zgovorna. Slišim tudi lastno dihanje. Umirjeno, enakomerno, globoko. Morda je šum skozi eno nosnico malce glasnejši. Srčni utrip. Ne vem, ali je to zvok ali občutek. Ni mi pomembno. Slišim ga.  
 
Pod seboj čutim prijetno čvrstost trave in zemlje. Čutim, kako mi naravno ležišče podpira celo telo, od peta do zadnjega dela glave. Nekako me objame in zagotovi občutek stabilnosti, varnosti. Preverjam, če me kje kaj žuli ali tišči - nič. Pod menoj ni kamenčkov, korenin ali drugih motečih predmetov. Misel ki pride: kakšen luksuz. Veter, ki pihlja,  je prijetno osvežujoč, ravno pravi za sprostitev. Gibanje zraka čutim na obrazu in na rokah, kjer obleka ne ovira stika. Z dihanjem ga lahko vsrkam vase, kar v meni sproža dodatno energijo. Privoščim si še dodatek barv in zvokov iz okolice, hmmm.... Pobožam travo in začutim njeno mehkobo. Pobrskam po tleh in začutim prijeten hlad prsti. Pomočim roko v potoček... neprecenljivo.                 
 
 
Ob kombiniranju vsega kar vidim, slišim in otipavam okrog sebe, dodam še vonjave. Sveža trava in vonj po pomladanski vlagi (sploh ne vem, kako to opisati, vendar mi je od nekdaj prijetno), ki puhti iz zemlje ob sončnem vremenu. Poskušam vsrkati čim več, saj je bogato. In ni enolično. Nekje iz daljave je očitno prineslo vonj po cvetočem sadnem drevju, čeprav ga ne vidim. Sladko.
 
Sladkoben vonj me je napeljal še na okušanje. Okrog mene ni stvari, ki bi bile sladke. Vsaj ne še. Opazim nekaj jagodičevja, ki bo kmalu ponudilo svoje sladke plodove vsakemu, ki jih bo želel. Pa robidovje. Mlask. Tudi če jih trenutno še ni tam, si jih kar predstavljam, zamišljam, predstavljam si da jih jem. Ja, sedaj pa je sladko. Dišijo. Lepo izgledajo - za poslikat. Privoščim si cmokanje ko jih hrustam. V dosegu roke zagledam trobentice. Tudi njihov okus je sladek - ne tako intenziven kot jagode, vendar prijeten in lahek.           
 
Uživam v razkošju barv, podob, zvokov, občutkov, vonjev in okusov. Igram se s kombinacijami - predstavljam si dodatne prijetne zvoke, dovolim si fantazije. V moj prostor lahko umeščam stvari, ki jih tam v resnici ni. Izločim zvoke, ki bi me lahko motili. Dodajam elemente, ki mi pomenijo sprostitev, ki mi zbujajo prijetne občutke.
 
Poskušam si predstavljati nek simbol, kar se mi v trenutku pripelje v miselni tok - regrat. V mislih nekajkrat glasno zavpijem "Regrat!", in ob tem ohranjam prijetne občutke.
 
Ko se mi zazdi, da je prišel čas odhoda iz mojega sproščenega kraja si tudi za to vzamem čas. Zavem se, da lahko sem pridem kadarkoli želim. Lahko ostanem dlje časa, lahko samo malce pokukam. Kar pač v danem trenutku potrebujem.
 
Osredotočim se na dihanje in se zavedam prostora, kjer se dejansko nahajam. Začutim tla pod nogami. Še dodatno jih pritisnem na tla. Zavedam se svojega telesa, pomigam s prsi na nogah, rokah, naredim kakšno grimaso z obrazom. Pogledam koliko je ura, zavedam se, da sem tukaj in zdaj. In zaključim z zavestjo, da se lahko kadarkoli vrnem v svoj sproščeni kraj.
 
Kakšen pa bi bil vaš sproščeni kraj?
 
Vaja je v osnovi namenjena krepitvi samozavedanja, učenju spremljanja telesnih senzacij in krepitvi pozitivnih virov, ki so poleg vzpostavljenega psihoterapevtskega odnosa verjetno najpomembnejši element na poti do predelave težavnih in travmatičnih dogodkov. So pomembni gradniki lastnega potenciala, s katerim klienti lahko samostojno stopijo v življenje. V literaturi pogosto zasledimo izraz "varni kraj", katerega pa stroka zaradi neposredne asociacije na nevarnost (in s tem povečane možnosti aktivacije travmatične izkušnje posameznika) nadomešča s terminom "sproščeni kraj".
 
Ko postopek večkrat izvedemo v sproščenem okolju, ga lahko izvajamo v različnih okoliščinah, vendar ne v okoliščinah, kjer je naša pozornost pomembna in bi umik lahko ogrožal naše funkcioniranje (npr. vožnja avtomobila). Z vidika predelave travme aktivnost močno prispeva k ustvarjanju novih povezav med živčnimi celicami, kar omogoča nevroplastičnost možganov.  
 
Največjo intenzivnost vaje terapevti dosegajo z uporabo metode EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing - metoda desenzitizacije in ponovne predelave z očesnim gibanjem) in drugimi tehnikami za predelavo travme.               

 

DODATNO GRADIVO:
 
http://www.wikihow.com/Create-a-Safe-Place              

nedelja, 09. april 2017

IZPOSTAVLJENI POKLICI

Pred kakšnim mesecem dni mi je prišla pod roke zgodba, ki jo je objavil eden od mnogih reševalcev. Ti vsak dan živijo z realnostjo modernega sveta, ki jo je večkrat težko zdržati. Neprekinjenost dela, zahteve nadrejenih, pričakovanja ljudi, ki potrebujejo različne oblike pomoči. Stalna travma - travma kot način življenja. In vzporedno ob tem nerazumevanje družbe. Družba, oziroma namenoma zapišem kar skupina posameznikov (da se lažje najdemo in  začutimo), vse prevečkrat dojema takšno udejstvovanje kot samo po sebi umevno, kot pravico ki nam pač pripada. "Tisti ki pomagajo so plačani, naj opravljajo svoje delo, tako kot jaz opravljam svoje. Tudi jaz se ne pritožujem," je pogosta reakcija, ki omogoča ljudem odmik od težav drugih. Če slučajno opravljajo svoje delo na prostovoljni bazi, se morda besedica "plačani" nadomesti s "...saj sami želijo, saj je to itak njihov hobi". Slednje sem lahko slišal za primere gorskih in jamskih reševalcev.

Očitno nam je težko povedati ali še bolje, zapisati: cenimo vaše delo, vaš trud in vaše nesebično angažiranje. Zavedamo se, da delate bistveno več in bolje, kot ste sploh lahko materialno nagrajeni. Ker takšnih potrditev v širšem okolju primanjkuje, je toliko bolj pomembna "napitnina", ki jo vaše stranke dodajo rednemu plačilu s svojim preživetjem, z nasmeškom, ko se čez čas srečate na cesti, ko vam svojci napišejo stavek ali dva v zahvalo. Tudi ko je intervencija morda neuspešna, se zavedamo, da ste vanjo vložili vse, kar je bilo v danem trenutku možno, čeprav je to dejstvo včasih izredno težko sprejeti.  

Zapisani odstavek ni namenjen samo reševalcem, ki predstavljajo izhodišče mojega prispevka. Namenjen je vsem, ki se na različne načine ukvarjate z ljudmi in jim na kakršenkoli način poskušate pomagati. Poklicno ali prostovoljno. Poleg različnih institucionalnih reševalnih in zdravstvenih služb, centrov za socialno delo, policije, vojske, civilne zaščite, šol, domov za ostarele... želim omeniti tudi vse tiste skupine, ki delujejo iz ozadja. Koliko se nas zaveda, da prizorišča prometne nesreče pomagajo urediti delavci cestnih podjetij, komunalne službe? Kakšni so njihovi občutki, ko so v stiku s prizoriščem nesreče ali  zločina? Koliko prostovoljcev vseh možnih izobrazbenih profilov kasneje intenzivno dela z žrtvami različnih okoliščin in posredno podoživljajo vse podrobnosti dogajanja? Večina teh ljudi se morda o težavah pogovarja med seboj, v strokovnem krogu, kakšen del morda lahko podelijo doma v družinskem krogu. Veliko informacij morajo zaradi načela zaupnosti zadržati zase, kar predstavlja posebno, dodatno breme.         


Skupin, ki so zaradi specifičnega poklica ali prostovoljnega udejstvovanja in posledično načina življenja močno izpostavljene z vidika psihološke obremenitve, je veliko. Nekateri poklici imajo psihološko pomoč vzpostavljeno znotraj institucij oz. podjetij, drugi pa si tega ne morejo privoščiti in se ali zanašajo na zunanje izvajalce ali pa odgovornost za lastno skrb v celoti prepustijo zaposlenim.  Nekaj primerov sistemskih ureditev v Sloveniji si lahko ogledate na portalu Psihologija dela.com.

Uvodno omenjeni članek izkazuje, da podpora tudi v večjih institucijah, upravljanih s strani države, ni zadostna. Avtor je svoje doživljanje travme podal na jasen, neposreden in brezkompromisen način - takšna kot je narava travme v osnovi. Utečeni delovni kolektivi so zelo dobra opora, vendar procesiranje opisanih dogodkov poteka ves čas - med spanjem, družinskim kosilom, klepetom s prijatelji. Vsake toliko časa pri kom izbruhne na dan, v najboljšem primeru v kakšnem adrenalinskem športu ali neprekinjenem delu, v slabšem pa v agresiji do drugih in sebe, lahko tudi kot odraz posttravmatske stresne motnje. Vedno kot posledica umika od vsega hudega. 

Poglejmo, kakšne so možnosti za podporo. Nekatere institucije in prostovoljna društva za lastne potrebe redno izvajajo krajše delavnice, ki so povezane z zmanjševanjem in obvladovanjem stresa ter povezavami s travmo. Razumevanje tesnob, depresivnih stanj, nočnih mor ali "neopisljivih zoprnih občutkov", za katere ne vemo od kod prihajajo, je lahko z ustreznim izobraževanjem olajšano. Običajno izvemo, da z nami ni nič narobe, se pa naše telo in um normalno odzivata na nenormalne pojave. Naslednji korak so lahko interne pogovorne skupine, ki so namenjene odpiranju konkretnih težav. Običajno je to obliko težje vzpostaviti, saj jo mora nekdo vzpostaviti in ves čas aktivno delati z njo. Vzpostavljanje zaupanja je lažje s pomočjo zunanjih strokovnjakov, saj ti lažje izločijo morebitne vplive notranjih trenj.

Zaprositi za pomoč je težko tudi tistim, ki poklicno ali prostovoljno pomagajo. Lažje je nesebično ponujati pomoč, včasih je celo lažje tvegati življenje za druge, kot pa zaprositi za pomoč sebi. Marsikdo je mnenja, da je to odraz nemoči, kar bi lahko ogrozilo njegovo delo. Gre pa pravzaprav za tisto pravo, notranjo moč. Ko se je zavemo, namreč lažje pomagamo naprej. Upravičeno je pričakovati, da bi želeno podporo tudi dobili - del od države, del od posameznikov ki se s tem področjem ukvarjamo profesionalno. Je pa res, da menjava perspektive pomagajočega s pozicijo prejemnika pomoči prinaša tudi odgovornost in tveganje soočenja s seboj - z vsemi svetlimi in temnimi vsebinami.

Ali je nesebično pomoč res potrebno plačevati z umikom in izolacijo, morda depresijo in tesnobnostjo, izgorelostjo, psihoaktivnimi snovmi, alkoholizmom, razpadlimi zakoni tistih, ki so nam ves čas na voljo za pomoč?

Resnično si želim resno študijo, ki bi primerjala stroške dodatnih kadrov, višjih plač ter ustrezne podpore in na drugi strani stroškov posledic, ki jih povzroča pasivnost (žal poleg politike tudi stroke) in nepriznavanje pomembne vloge ljudem, ki za druge, za nas, velikokrat tvegajo vse. Seveda si želim tudi ustreznih odločitev, ki bi sledile dokazanim rezultatom.
 
DODATNO GRADIVO: 

Psihologija dela (2015). Pomen psihološke podpore na delovnem mestu. Dostopno na https://psihologijadela.com/2015/07/17/3314/, 6.3.2017.

Izpoved reševalca o stanju na terenu (2017). Dostopno na http://blog.zdravstvena.info/nadaljevanje-ganljive-izpoved-resevalca-o-stanju-na-terenu/, 5.4.2017.


nedelja, 02. april 2017

ČAS, PSIHOTERAPIJA, JAZ

Zadnja dva tedna izgubljam občutek za čas. Po letih strogo določenega urnika sem se znašel v položaju, ko mi je struktura sicer še vedno pomembna, vendar se to odraža na povsem drugačen način. Pomembna je namreč samo takrat, ko je potrebno narediti nekaj konkretnega. Vse ostalo je prepuščeno meni in to je tisto, kar sem si želel. Tudi za tale prispevek čas ni bil načrtovan, sem pač čakal, da se pojavi kaj zanimivega. Danes sem z družino in prijatelji užival na Veliki planini, skupaj smo si privoščili ustavljanje časa. V modrini pomladanskih žafranov in prijetni, rahlo zastrti sončni svetlobi je bilo to početje zelo enostavno in sproščujoče. Dan mi je prinesel tudi zavedanje, kakšno razkošje lahko človeku predstavlja časovni odklop.            

Od predšolske vzgoje do današnjih dni je čas pomembno vplival na moje življenje. Urniki, načrti, usklajevanje in iskanje največjega možnega izkoristka z vidika učinkovitosti in razpoložljivih virov so bili del vsakdanjika, ne glede na starost in dejavnost, ki sem jo opravljal. Razlika je bila samo v tem, ali načrtom bolj sledim, ali pa jih pripravljam jaz, zase in za druge. Na področju managementa najdemo vrsto analiz, ki preučujejo največjo učinkovitost konkretnih dejavnosti. Splošno je znano, da za  pomembnejše sestanke podjetja večkrat ne izbirajo ponedeljkov in petkov, razlog je v povečani odsotnosti sodelavcev pa tudi njihovi motivaciji. Podobno je tudi z dnevno časovnico - zjutraj so ljudje še utrujeni, proti koncu delavnika pa jim misli že uhajajo k popoldanskim obveznostim, kar lahko moti njihovo koncentracijo. Da ne omenjam vzbujanja občutka, da širša razprava ni zaželena in je dogodek namerno nastavljen na uro, ki pogovor omejuje.  

S časom je v psihoterapiji povezanih več vprašanj. Koliko časa bo trajal celoten proces? Kateri del dneva mi najbolj ustreza z vidika drugih obveznosti? Kateri del dneva je za terapijo najbolj učinkovit? Kako je s časom v terapevtski uri? Kdaj je moj terapevt najbolj učinkovit, zavzet, motiviran in tako naprej...

Pred vstopom v lastno terapijo sem si to vprašanje postavljal kar pogosto, saj je bilo ob kopici drugih obveznosti in razpoložljivih terminov težko najti optimalen čas. Takega, ki ne moti dnevnega ritma, drugih nalog, službe in tako naprej. No takega termina pač ni. Čas, ki ga namenimo za neko dejavnost je porabljen, ovrednotimo ga lahko kot bolj ali manj koristnega, vedno pa je porabljen z nekim namenom. Tudi izgubljanje, "zabijanje" časa ima svoj pomen. Večkrat imamo možnost ravno v psihoterapiji raziskovati funkcijo oziroma pomen tega pojava. Običajno ugotovimo, da je ta čas pravzaprav za nas še kako koristen, saj predstavlja normalen odziv na vsakodnevne napore. To so pravzaprav trenutki, ki so čisto naši, pa četudi se morda zdi, da samo gledamo v prazno.

Časa z vidika trajanja procesa ne bom obnavljal, o tem je zapisano veliko. Težava, s katero klient prihaja, njegove trenutne okoliščine in ujemanje s terapevtom imajo pri tem največji vpliv. Kateri del dneva si klient izbere oz. določi, pa je že drugačna zadeva. Nekateri bi želeli pričeti takoj zjutraj, ko še niso utrujeni od ostalih obveznosti, drugim ustreza enourna prekinitev med službenih časom, nekateri pa imajo rajši popoldanski čas, po službi in drugih obveznostih. Nekateri bi si želeli delati ob sobotah ali nedeljah. Konkretnih dokazov o večji učinkovitosti posameznih časovnih obdobij nisem zasledil, zagotovo pa obstajajo razlike pri vsakem posamezniku. Če klienta upravičeno skrbi, da bo imel težave s prevzemom otroka pred vrtcem, se bo težje osredotočal na lastne procese. Če ni izrazito "jutranji tip", bi si verjetno težko zamislil učinkovito terapijo pred osmo uro zjutraj.

Čas je pomemben tudi znotraj psihoterapevtske ure, kjer glavnino odgovornosti za spremljanje prevzemamo terapevti. V osnovi vedno pričnemo z uvodom, morda ritualom, nadaljujemo z glavnino vsebine, ki se lahko pojavi v danem trenutku ali pa jo klient prinese s seboj ter na koncu izvedemo zaključevanje, s čimer klienta pripravimo za slovo in odhod.          



Pa še perspektiva moje lastne pripravljenosti za delo in učinkovitosti. Trenutno si ne bi upal zapisati, da sem v katerem delu dneva, tedna ali leta bolj ali manj učinkovit pri delu s klienti. Pri vseh moram namreč skladno z osnovnim poslanstvom in etiko vložiti maksimalen trud, da skupaj s klientom najdeva ali celo postaviva kakšen košček v sestavljanko. Da pa lahko prispevam svoj delež, si poskušam privoščiti dovolj prostega časa v dnevu, tednu, mesecu in letu. Torej dovolj, da lahko prihajam na srečanja opremljen z dovolj energije. Zato sem tako vesel moje izgube občutka za čas, ki sem jo omenil v začetku. Ta izguba namreč pomeni, da se lahko odmaknem od strukture časa. Zato postane vsebina istega časa toliko bolj barvita. Danes je bila zame modro-vijolična.  
 

DODATNO GRADIVO:

Howes, R. (2013). Psychotherapy Appointment Time. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/blog/in-therapy/201312/psychotherapy-appointment-time, 2.4.2017.