POTOVANJE...

nedelja, 28. maj 2017

RAZVADE - VZROKI IN FUNKCIJE

Razvada je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definirana kot "slaba, neprimerna navada". Torej v osnovi kombinira elemente posameznika, ki je neko navado razvil ter dejavnike kulturnega okolja, v katerem človek živi. V osnovi ima pojem negativen prizvok. Če nekomu rečemo, da je razvajen ali da je nekaj kar počne razvada, običajno želimo povedati, da je takšno početje neprimerno, neustrezno. Morda neposredno ne izrečemo, vendar si želimo, da s tem početjem preneha.
 
Sesanje palca, navijanje las okoli prsta, uporaba dude, vrtanje po nosu in grizenje nohtov so zaznane kot najpogostejše razvade pri mlajših otrocih (babybook.si). V teh primerih se mi oznaka "razvada" ne zdi najbolj primerna, gre namreč bolj za simptome, pokazatelje pravega počutja naših otrok. Vsa navedena obnašanja namreč kažejo na to, da so otroci morda osamljeni, da jim je dolgčas, se ne počutijo popolnoma varno. Za izboljšanje občutkov, so poiskali oziroma razvili obliko crkljanja, ki jim je najbližje. Z vsemi naštetimi namreč aktivirajo ugodje in povečajo občutek varnosti, kar je ena od osnovnih potreb vsakega človeka. Torej ta obnašanja že v osnovi niso nekaj slabega, ampak se samo nam zdijo neprimerna. Ta obnašanja imajo namreč pomembno vlogo, saj so otroci iznašli mehanizem, s katerim lahko uravnavajo svoja čustva. Odpravljanje omenjenih vedenj z agresivnimi pristopi (prepovedi, prisilen odvzem dude, poniževanje, zasmehovanje in podobno) ima lahko za nadaljnji razvoj otroka hude posledice. Skupno preživljanje časa z otrokom, ljubezen in sprejemanje njegovih posebnosti, bodo sčasoma vplivali tudi na vedenjske pojave, ki se nam staršem (ali pa morda ljudem v okolici?) zdijo nesprejemljivi, neprimerni.        
 
Zaradi napisanega rajši izhajam iz opredelitve, da je razvada oblika obnašanja, ki je namenjena izključno zadovoljevanju človekove potrebe po užitku, čeprav to obnašanje njemu in/ali okolici povzroča škodljive posledice. Verjetno bi bilo smiselno zapisati tudi to, da je potrebno upoštevati čas, pogostost in intenzivnost konkretnega vedenja. Razvade se lahko v najslabšem scenariju razvijejo v kronične oblike zasvojenosti, vendar to ni nujno. Pitje alkohola, sladkanje, soljenje, kajenje, poležavanje, medmrežje pa tudi šport... Če se morda komu zazdi, da je narobe prebral - ja tudi šport je lahko nezdrava razvada, čeprav je "samo" rekreativni. Vsako pretiravanje pač lahko povzroča škodo našemu telesu ali pa našim odnosom. Če eden od partnerjev edina prosta dneva v tednu preživi v nekem športu, stran od svoje družine, je to verjetno znak, da morda potrebuje pomoč. Škoda na fizičnem nivoju morda ni vidna, račun pa bo zagotovo izstavljen s strani družine. V prvi vrsti s strani otrok, ne drugega partnerja, če je kdo morda najprej pomislil na to možnost.
 
Za pojav določenih "razvad" so možni tudi fiziološki vzroki - odstopanja od običajne prakse prehranjevanja (npr. soljenje, sladkanje...) so možna tudi zaradi pomanjkanja nekaterih snovi v telesu, do katerega lahko pride zaradi težav v presnovi. Zato je takšna opažanja potrebno najprej preveriti s svojim osebnim zdravnikom.
 
Razvada se vedno razvije z namenom nadomeščanja manjkajočih, nezadovoljenih potreb človeka. Katere konkretno so v ozadju, je težko govoriti, vendar je osnovni princip enak tistim, ki smo jih omenili pri otrocih. Ko se pri nas pojavi nek čustveni primanjkljaj, ga nagonsko želimo nadomestiti z nečim, kar naše počutje izboljša. Večino vzrokov za pojav razvad verjetno lahko povežemo z občutki osamljenosti, neznane ali znane nevarnosti, odsotnosti naše opaženosti in cenjenosti, nesprejetostjo in odsotnostjo ljubezni. Razvada zasede pomembno mesto v naših notranjih, intrapsihičnih, procesih, zato je ne moremo opustiti kar čez noč. Raziskovanje primanjkljajev, ki jih razvada nadomešča, zahteva nekaj časa. Vnos oziroma zadovoljitev manjkajoče potrebe je namreč predpogoj za trajno opustitev škodljive razvade. Ta namreč izgubi svoj osnovni namen in organizem enostavno ne signalizira več potrebe po njej. V primerih, ko gre tudi za fiziološko zasvojenost, je proces daljši in zahtevnejši.
 
Tudi sam imam nekaj navad (ki se mi ne zdijo razvade), ki se jih zavedam in vsaj mislim, da poznam njihovo funkcijo. Rad žvečim zobotrebce, predvsem ko kaj delam. Tudi ta trenutek, ko pišem blog. Nekako mi pomagajo biti tukaj in sedaj, pomagajo se mi osredotočati. Škodijo mi lahko v primeru, če bodo izdelani iz kakšnega lesa, ki bi bil strupen... Ali pa če ga ponevedoma pogoltnem.  Pa je to zelo malo verjetno.
 
Vsaka navada, ki nam ni všeč, še ni razvada. Morda je samo mehanizem, ki nekomu omogoča lažje živeti. Mu torej koristi in ne škodi. Morda se samo nam zdi čudno in nesprejemljivo - kar pa je pravzaprav izključno naš problem. 
 
   

nedelja, 21. maj 2017

KROŽNIK ZA ZDRAV UM



Večina se nas je verjetno kmalu v otroštvu srečala s prehransko piramido, ki je shematično ponazarjala potrebe telesa po hrani oziroma hranilnih snoveh, ki jih naš organizem potrebuje. Pred približno pol desetletja so jo v ZDA predelali v shemo krožnika, ki naj bi bil ljudem lažje razumljiv. Pol krožnika sadja in zelenjave, po četrt krožnika žitaric in beljakovin, poleg pa še nekaj malega mlečnih izdelkov. Sladkor oz sladice so ukinili kot del priporočene prehrane.

Veliko stvari, ki se jih  danes ponovno  učimo, je nekoč vsaj del človeštva že poznal. Stare civilizacije so velik pomen, poleg fizične pripravljenosti, pripisovale meditaciji, učenju, krepitvi miselnih sposobnosti. Zavedali so se, da človek lahko (pre)živi samo s kombinacijo fizičnega in psihičnega zdravja. Nekatera področja znanja in aktivnosti so celo omejili samo na elite, da so lahko vladale ljudstvu, dragocenosti celostnega pristopa niso želeli deliti z vsemi. Zdi se, da danes ni dosti drugače, čeprav nam je na prvi pogled dostopno prav vse in povsod.    
 
Za potrebe sodobnega človeka sta Rock in Siegel (2011) razvila model krožnika za zdrav um. Podobno kot pri prehranski shemi, sta izpostavila nujne dejavnosti, ki jih potrebujejo naši možgani za zdrav razvoj in delovanje. Na krožnik sta položila sledeče elemente:
  • Čas za osredotočenje: ukvarjanje z dejavnostjo, ki ne dovoljuje veliko zunanjih motenj. Poskusite zgraditi hišico iz kart, pobarvajte zahtevno sličico z veliko detajli, pozabavajte se s kakšno od zahtevnejših sestavljank.     
  • Čas za igro: vsak človek potrebuje igrivost. Poigrajmo se z žogo, pohecajmo se za mizo, s prijatelji, otroki, partnerjem pa tudi sami, če nimamo nikogar v bližini. Dovolimo si malo biti otročji - učinki tega so sproščujoči.
  • Čas  za povezovanje z drugimi, druženje. Najbolje je, če lahko izkoristimo možnosti povezovanja z drugimi ljudmi, v živo. Aktivnosti v družinskem okolju, druženje s prijatelji, podobno ugodno vpliva tudi povezovanje z živalmi, naravo ali bogom. Pri tem ni pomembno, v katerega ali kakšnega boga verujemo. Lahko poskusite tudi z vajo: s prijateljem se usedeta tako, da sta obnjena eden proti drugemu. S koleni si oba stisneta nogi, primeta se za roke. Potem se nekaj časa samo opazujeta, dogajanje znotraj nas je lahko zelo dinamično.   
  • Čas za gibanje - telovadba po domače. Možganom v prvi vrsti koristi aerobna vadba, ki z dolgotrajnešim povečanim pretokom krvi oskrbi organe in tkiva s kisikom. Dokler gibanje ni neka prisila ampak želja in potreba človeka je toliko bolj prijetno. Ker pa je gibanja toliko vrst, ni hudič, da lahko vsak poišče nekaj, v čemer lahko uživa. Tekmovanje, dokazovanje, ocenjevanje pri tem početju niso potrebni.
  • Čas za stik s seboj (angl. Time In). V mirnem okolju se osredotočimo na dihanje in spremljamo čustva, občutke, misli, slike, ki se pojavljajo. Ta aktivnost omogoča aktivacijo in delovanje širokega spektra možganskih procesov.
  • Čas za sprostitev možganov (angl. Down Time). Pustimo mislim, da odtavajo, kamor v tem trenutku želijo. Podobe so lahko vsakič drugačne, lahko se tudi ponavljajo, skratka privoščimo možganom malo svobode. Pustimo možgane pri miru vsaj nekaj minut, da gredo malce po svoje. S tem si napolnijo energijo in nadomestijo primanjkljaje, ki so se nabrali ob drugih dejavnostih. 
  • Čas za spanje. Spanje omogoča možganom, da predelajo proces učenja, da porazdelijo nove izkušnje po spominu in da si opomorejo od celodnevnega dela. Seveda tudi med spanjem delajo, vendar je ritem spremenjen, intenzivnost zmanjšana, aktivni so nekateri drugi procesi, ki so podnevi manj prisotni.  

 Koliko od naštetih elementov je bilo danes pristonih v vašem dnevu? Potrebujemo namreč vse, podobno kot potrebujemo raznoliko hrano. Seveda smo ljudje različni - nekateri potrebujejo veliko več gibanja, drugi morda veliko več časa za vpogled vase, tretji za osredotočanje. Če pozorno spremljate svoje aktivnosti lahko ugotovite, da je marsikaj od naštetega skritega v vsakdanjih opravilih (osredotočenje - fotografiranje, menjava žarnice, morda celo pospravljanje posode). Igramo se lahko tudi z metanjem pisala v zrak, s psom na sprehodu, s kamni ki jih mečemo v vodo. Gibanje je možno vedno in povsod. Izkoristimo možnosti za povezovanje - ni potrebno vedno z nekim namenom. Ste se že poskusili nasmehniti neznancu na cesti? Kratek, a lahko dragocen trenutek. Verjetno ima poleg mene še kdo težavo s časom za vpogled vase in sproščanjem možganov. Vsaj meni je težko, da bi se usedel ali ulegel in ne mislil na nič. Spustil možgane po svoje. Morda me je strah, da ne bi prišli nazaj... No, doslej so se vedno vrnili. Tudi elementom čuječnosti se težje predajam, čeprav čutim, da mi koristijo. Pa kar nekako zmanjka časa.
 
Spanje. Iskreno si želim, da še veste, kako izgleda kvaliteten spanec, ko se ponoči ne zbujate, ne mislite na vse živo. Ko ni vsiljivih misli, ki se pravzaprav nikoli ne usresničijo. Če spimo dovolj in mirno, si možgani lahko oddahnejo in ohladijo po celodnevnem pregrevanju. Pa tudi s kratkim spancem čez dan ni čisto nič narobe -  če čutite potrebo po dremežu, si ga le privoščite.

Dober tek - z malce drugačno vsebino na krožniku!

DODATNO GRADIVO

Rock, D.;Siegel, D. (2011). Healthy Mind Platter. Dostopno na http://mindplatter.com/, 20.5.2017. 

nedelja, 14. maj 2017

IGRICE NAŠIH PRIČAKOVANJ

Sestradan se vozim proti domu in ob poslušanju glasbe se resnično veselim juhe, za katero vem da me čaka. Veselim se tudi prijetnega pogovora ob jedi, mirnih trenutkov in nasploh prijetnega preostanka dneva. Veselim se vsega tega, komaj čakam da pridem domov. Ko pa sem končno doma... Hmm - saj nikogar ni. Kje pa so vsi? Pes laja v svoji ogradi in zahteva takojšen izpust na prostost. Maček sitnari za hrano. Ob že vzbujeni nejevolji me prešine misel, da so vsi še vedno na neki prireditvi, kamor si jaz nisem želel iti. No, račun za to moje udobje je izstavljen, moja pričakovanja, povezana z večerom (ne samo z juho), pa so se v trenutku sesula.  
 
Seveda so bile vse stvari vnaprej načrtovane in dogovorjene, a jaz sem na odsotnost družine vendarle pozabil. Moja pričakovanja so se močno razlikovala od realnosti, posledica pa je bila izražena z mojim razočaranjem in jezo. V začetku kar na vse po vrsti, preden sem, sicer relativno hitro, prišel do spoznanja, da za situacijo ni nihče kriv. Moja reakcija je izhajala iz nekih drugih vzorcev, ki so se izoblikovali nekje tam in nekoč. Namerno za primer navajam vsakdanjo situacijo, ki nima resnih posledic. Pa vendarle me je že ta aktivirala.
 
Poglejmo, kako pa se lahko pričakovanja poigrajo z nami v drugih, bolj resnih okoliščinah. Vabim vas, da pomislite na svoja pričakovanja pred poroko. Verjetno so pri večini precej podobna - prijetno skupno življenje, veliko ljubezni, strinjanje glede otrok, usklajevanje karier, spoštovanje in tako naprej. Podobno je verjetno glede pričakovanj pri gradnji hiše ali nakupu stanovanja - torej da bo v prijetnem okolju, da bodo sosedje primerno družabni/tihi/zanimivi..., da bodo vse naprave delovale v skladu z zagotovili, da je vsa dokumentacija skladna z zakonodajo in tako naprej, seznam pričakovanj je v tako v primeru poroke kot bivanja dolg.  

Pričakovanje je v osnovi močno prepričanje, da se bo nekaj resnično zgodilo oz. da dejansko bo v nekem stanju. Družbeno spodbujeno hrepenenje po popolnosti se pri nas sicer odraža različno, vendar so pričakovanja družbe in posledično naša pričakovanja velikokrat previsoka glede na realne možnosti, ki jih imamo na voljo za njihovo uresničitev. Nove tehnologije omogočajo vpogled v različne možnosti, opcije, med katerimi lahko izbiramo. Toliko možnost pa pričakovanja še povečuje, saj nam navidezno olajšajo delo. Navidezno - v resnici se namreč lagodno prepustimo zavesti v prepričanje, da je doseganje popolnega res možno. In takšna iluzija je za večino ljudi lahko zelo težko breme. Iluzije namreč ne moreš prijeti ali dokazati, čeprav jo vidiš in se zdi čisto resnična. Kot bi v puščavi poskušali iskati vodo v obrisih fatamorgane...
 
Pomembna in močna so naša pričakovanja glede drugih ljudi. Kakšen mora biti pravi prijatelj? Mož? Žena? Otroci? Sodelavci? Starši? Mož od hčerke? Že naštevanje posameznikov, od katerih nekaj pričakujemo bi zavzelo nekaj strani. Pričakovanja so povezana celo z ljudmi, ki z nami nimajo nikakršne povezave, niti nimajo vpliva na naše življenje. Morda se vam pojavi kakšen preblisk? Če si posameznike predstavljamo kot pikice, s črtami pa predstavimo konkretna pričakovanja, dobimo eno veliko zmedo. Kaos. In ogromno koncentracijo energije, ki ustvarja napetosti in ne koristi oblikovanju neke harmonije, katere si, vsaj v besedah, verjetno želi večina. Prišli smo do situacije, ko drug drugemu ne zmoremo več izpolniti pričakovanj. Enostavno jih je preveč, običajno so previsoka in močno različna. Včasih se med seboj izključujejo, torej je nemogoče izpolniti vse istočasno. Sporočila o tem kakšni moramo biti pa še vedno dežujejo.
 

Kako se umakniti v mirnejše vode, kjer je pričakovanj manj? Za začetek poskusimo verjeti sebi. Poskusimo verjetni, da smo v redu, da smo lepi, da stvari ki štrlijo od pričakovanj drugih ne vplivajo na to, da nas imajo radi. To je namreč eden od najpogostejših strahov v ozadju - strah da ostanemo sami, da nas drugi ne marajo. Res pomembnih je malo pričakovanj. So pa običajno osnovna in predstavljajo temelj dobrega odnosa - s seboj in z drugimi.
 
 
DODATNA LITERATURA:
 
Marano, H.E. (2017). The Expectations Trap.
 
Picicci, J. (2015). How Expectations Undermine Our Relationships and Happiness. Dostopno na https://tinybuddha.com/blog/how-expectations-undermine-our-relationships-and-happiness/, 10.5.2017.      

nedelja, 07. maj 2017

ŠOLANJE ZA USPEH - ALI USPEŠNO ŠOLANJE?

Nacionalna preverjanja znanja v osnovnih šolah, matura v srednjih šolah. To je tema, ki je zadnje dni aktualna v vseh domovih, kjer imamo otroke vključene v šeste, devete razrede ali pa je njihov otrok tik pred vstopom v odraslo obdobje in morda ravno med maturo. Država je na nek način formalizirala nekatere stopnje človekovega razvoja z mehanizmi, ki ji zagotavljajo povratne informacije o lastni učinkovitosti in uspešnosti ter, ne nazadnje, podatke, s katerimi se lahko predvideva trende razvoja generacij državljanov v prihodnje.
 
Kako je definiran uspeh? Zelo različno, odvisno od več dejavnikov. Učitelji bodo verjetno odgovorili, da je uspeh izkazan z znanjem in poznavanjem konkretne snovi, s sposobnostjo povezovanja različnih znanj, lastno razmišljanje in sposobnost nadgradnje podanih informacij. Starši se s takšno opredelitvijo njimi morda strinjamo, čeprav nas verjetno večina hitro zastriže z uhlji, ko izvemo za kakšno slabšo oceno svojega otroka. Vse prevečkrat je uspeh namreč definiran z oceno. Z golo številko v višjih razredih. Učitelj nas poskuša pomiriti, da ocene vendarle niso na prvem mestu, da je ključno znanje in dobro počutje otroka v šoli. Takšna protislovja je včasih tako težko povezati in razumeti, saj se v ozadju že oglaša naš strah, kako se bo otrok vpisoval v srednjo šolo. Ali pa kako bo postal nekaj, kar v družbi nekaj šteje. Na primer pravnik. Ali pa morda zdravnik. Otrok, vsaj mlajši, si tega sicer še ne želi, morda si sploh še ne predstavlja kaj človek v  teh poklicih počne. Se pa že zaveda, da je to zaželeno, da je staršem všeč, da to pričakujejo od njega. Uspeh si lahko definira kot dosego enega od poklicev, pa čeprav ta ni povezan z dejavnostjo, ki bi si jo morda najbolj želel opravljati. Nekateri otroci bi z veseljem izjavili, da želijo postati vozniki tovornjaka, da želijo peči pecivo ali pa da bodo vodovodarji, ki imajo na voljo toliko raznolikega in zanimivega orodja. Vendar zaradi lastnega dojemanja uspeha, (no, ne čisto lastnega - v stroki govorimo o introjektih, to je ponotranjenih stališčih in prepričanjih, ki smo jih skozi odraščanje sprejeli od staršev ali drugih pomembnih oseb) raje postanejo odvetniki, piloti, politiki, zdravniki... Ki so v družbi spoštovani, dobro plačani in na videz delajo v dobrih pogojih, vsaj v primerjavi z večinsko populacijo. Velikokrat lahko slišijo da so uspešni, da se nimajo za kaj pritoževati, starši so ponosni nanje. Ampak včasih si ti, uspešno šolani ljudje, ki so uspešni v svojem poklicu, morda še vedno želijo samo voziti tovornjak... In se velik del življenja dojemajo kot neuspešne, morda so celo nesrečni.
 
V času, ko je uspeh opredeljen z oceno, je skoraj nemogoče govoriti o šolanju za uspeh, istočasno pa dokazov o uspešnem šolanju v obliki različnih poročil kar mrgoli. Iluzorno je pričakovati, da se to lahko spremeni kar čez noč, vendar je prav, da vsaj v domačem okolju poskušamo ločevati življenjski uspeh od uspešnega šolanja. To namreč, vsaj skozi moje dojemanje, ni isto. Moj pogled na uspeh je povezan z zmožnostjo in sposobnostjo človeka, da živi skladno s svojimi željami in potrebami, ki pa upoštevajo tudi vrednote in življenje drugih, s katerimi si deli svet. Sam nekatere vrednote, ki izhajajo iz družbe lahko sprejemam tudi kot svoje, nekaterih pač ne želim. To je del moje svobode.

 
Koliko svobode smo pripravljeni nuditi svojim otrokom? Ali jim lahko dovolimo razvoj lastnega mišljenja, kritičnosti in s tem pogojeno dejansko neodvisnost? V času formalnih preverjanj v šolah in zaključevanju šolskega leta vas vabim, da razmišljamo tudi o tem. Otrok v tem obdobju potrebuje drugačno podporo, kot pa naše kritiziranje slabših ocen. Ne potrebuje fraz, kot "...saj sem ti rekel, da se moraš učiti..." Morda poznate tisto "... boš pa delal, če se ne boš učil...". Takšnih in podobnih izrazov "motivacije" otrok v stiski ne potrebuje. Potrebuje pa resnično prisotnost, oporo in spodbudo, tudi tolažbo. Če smo zmožni z njim podeliti svoje občutke, morebitne lastne izkušnje ob podobnih situacijah, mu s tem morda odpremo nove možnosti soočenja s problemom. Morda bomo z ustreznim odzivom preprečili resne posledice, ki jih povzroča stres, povezan z našimi, starševskimi, pričakovanji in ambicijami, ki jih morda sami nismo imeli priložnosti uresničiti.

Poskusimo prispevati k temu, da kakšen otrok manj odtava od doma v strahu zaradi slabih številk, ki so zapisane v njegovem spričevalu. To bi bil Uspeh.