OPUŠČANJE NEPOTREBNEGA

Pred kratkim sem v ponudbi enega od televizijskih sporedov naletel na film, ki s samim naslovom ne pove kaj dosti. Prstanec (L' annulaire, 2005). Zgodba govori o dekletu, ki si je zaradi poškodbe prsta našlo delo v posebnem laboratoriju, kjer shranjujejo različne predmete. Predmete, ki jih ljudje zaradi različnih vzrokov ne želijo imeti pri sebi, vendar želijo, da so nekje shranjeni, da so na voljo, če bi bilo potrebno. V spominu mi je ostal vzorec z gobami, ki so zrasle na pogorišču domače hiše, med vzorci so se znašli ledvični kamni, notni zapis, igra Mahjong in tako naprej. Skupni imenovalec vseh predmetov je povezava z neko hudo (pre)izkušnjo ljudi, ki jo želijo pozabiti, umakniti na stran ali do nje vzpostaviti nek drugačen odnos, pogled. Filmsko prikazano arhiviranje v posebej za to namenjenem laboratoriju je zato dobro sprejeto, stranke si dovolijo izkoristiti ponujeno možnost.

 

Tudi sam se trenutno nahajam v obdobju, ko imam priložnost doživljati in raziskovati poslavljanje od pomembnega življenjskega obdobja, od poklica ki sem ga opravljal zadnjih osemnajst let. V takšnem času se je v mojih predalih nabrala vrsta lepih spominov, resnih preizkušenj, prijateljstev, novih spoznanj in drugega materiala. Toliko, da je nemogoče vsega nositi oz. voziti s seboj. Nekaj mesecev nazaj, ko sem nekako ugotovil, koliko je vsega tega, sem začutil precej tesnobnosti. Kaj od tega je res pomembno? Kaj moram ohraniti za vedno, kaj samo za nekaj časa, kaj pa je tisto, česar se lahko znebim takoj? Morda je kaj tudi takšnega, da bi bilo dobro preoblikovati?

 

Najprej sem se soočil z materialnim vidikom, torej s čisto otipljivimi kosi opreme. Nekatere sem uporabljal od prvega dne svoje vojaške karierne poti in so predelali precejšnjo količino potu, umazanije in različnih vremenskih vplivov. Morda so se malce celo navzeli mojih občutkov, saj sem se z marsikaterim srečal ponovno. Na primer s pričakovanji in veseljem ob prvem dnevu v uniformi, strahom in nelagodjem ob strelih lovca v bližini stražarskega mesta, tremo ob prvih streljanjih, ki sem jih vodil. Prvega psihoterapevtskega svetovanja (nisem imel pojma da je to to). In še veliko drugih. Opremo, povezano s temi spomini, sem pripravljal za vračilo v skladišče in ta del ni bil enostaven. Me je pa presenetil občutek, ko sem vse to dejansko odložil. Olajšanje. Toliko vsega ves čas nositi s seboj, po različnih delovnih mestih po Sloveniji in tujini, ob tem pa ves čas paziti, da česa ne izgubim ali poškodujem po nepotrebnem. Naporno.

 

Drugi vidik so spletena prijateljstva, veliko ljudi s katerimi smo skupaj delali in doživljali zelo raznolike zadeve. Skupaj smo se potili, hecali, prepirali in vedno naredili, kar je bilo potrebno. Vsi ti ljudje ostajajo. Vesel sem, da so del trajne dediščine ki je ni potrebno nikamor odlagati. Tudi če z vsemi nimamo intenzivnih stikov sem lahko vesel, da so bili delček življenja z mano in da so prispevali k mojemu prijetnemu počutju.

 

Tudi izkušnje in naučene lekcije so zanimivo področje. Nekatere bodo zagotovo ostale z mano do konca življenja, druge se bodo počasi poslavljale. To področje si dovoljujem integrirati tudi v lastno prakso, saj vrsta znanj in veščin v ustreznem kontekstu lahko koristi klientu in meni pri soustvarjanju odnosa.    

 

Ob zaključku lahko zapišem, da sem kar precej delčkov arhiviral v svoj osebni "laboratorij", kjer bodo počakali, da si jih še kdaj ogledam, vzamem v roke. Pa tudi, če jih ne. Pomembno mi je, da so tam, na voljo samo meni in da se o njihovi ponovni uporabi lahko odločim sam.