Ležim v pomladanski travi, ki je ravnokar pridobila značilno, svežo zeleno barvo. Rahla nagnjenost terena mi omogoča pogled naokrog tudi v tem položaju. Na moji levi strani vidim ozek potoček, ki je obrasel z rumenimi kalužnicami in drugimi, meni nepoznanimi rastlinami. Preko potočka lahko vidim nekaj grmičevja, v katerem razposajeno uživa ptiček, očitno gorska sinička s hecno razmršeno frizuro. Pred menoj vidim travnik, cvetoč regrat s svojo rumeno barvo močno prispeva k barvitosti celotne podobe. Posamezne krtine (pripeljala se je misel, da sem jim kot otrok pravil "hiške od krta") kažejo na prisotnost življenja pod zemljo, česar se običajno ne zavedam. Z lahkoto si predstavljam krta, kako rije pod menoj in se sprašuje, kaj se valja tam zgoraj. Če se obrnem na desno stran je teren hribovit in zelen, občasno vidim kakšnega metulja, čebelo, čmrlja... S pogledom lahko sežem v daljavo, kjer se zelena črta stika z modrino neba. Vse je rumeno, zeleno, modro. Ops - modrino prepredajo beli oblački, majhne ovčke ki se pasejo po nebu in gledajo navzdol. Aha - tam pa je ena čisto ravna črta, ki nekako ne spada tja - očitno je moj sproščeni kraj pred kratkim preletelo letalo. Sonce je bolj pri strani, da me ne slepi. Privoščim si uživanje v opazovanju barv, tekstur, malih prebivalcev narave in neskončnosti nad menoj.
Poslušam. Podobo okrog mene dopolnjuje prijeten, osvežujoč vetrič. Rahlo mi pihlja okrog ušes in povzroča komaj slišen šum in šelestenje rastlinja. Brenčanje čebel in drugih živalic, ki obletavajo cvetove je precej močno, vendar prijetno. Čutim da me rahlo uspava. V daljavi slišim lajež psa in zaznam misel "verjetno želi ven". Potoček ustvarja svoj tok melodije. Ko prisluhnem enoličnemu šumenju slišim, da se pravzaprav ves čas spreminja. Višji, nižji toni, brbotanje, klokotanje, grgranje... saj očitno sploh ne poznam vseh besed. Voda je na poti proti dolini precej zgovorna. Slišim tudi lastno dihanje. Umirjeno, enakomerno, globoko. Morda je šum skozi eno nosnico malce glasnejši. Srčni utrip. Ne vem, ali je to zvok ali občutek. Ni mi pomembno. Slišim ga.
Pod seboj čutim prijetno čvrstost trave in zemlje. Čutim, kako mi naravno ležišče podpira celo telo, od peta do zadnjega dela glave. Nekako me objame in zagotovi občutek stabilnosti, varnosti. Preverjam, če me kje kaj žuli ali tišči - nič. Pod menoj ni kamenčkov, korenin ali drugih motečih predmetov. Misel ki pride: kakšen luksuz. Veter, ki pihlja, je prijetno osvežujoč, ravno pravi za sprostitev. Gibanje zraka čutim na obrazu in na rokah, kjer obleka ne ovira stika. Z dihanjem ga lahko vsrkam vase, kar v meni sproža dodatno energijo. Privoščim si še dodatek barv in zvokov iz okolice, hmmm.... Pobožam travo in začutim njeno mehkobo. Pobrskam po tleh in začutim prijeten hlad prsti. Pomočim roko v potoček... neprecenljivo.
Ob kombiniranju vsega kar vidim, slišim in otipavam okrog sebe, dodam še vonjave. Sveža trava in vonj po pomladanski vlagi (sploh ne vem, kako to opisati, vendar mi je od nekdaj prijetno), ki puhti iz zemlje ob sončnem vremenu. Poskušam vsrkati čim več, saj je bogato. In ni enolično. Nekje iz daljave je očitno prineslo vonj po cvetočem sadnem drevju, čeprav ga ne vidim. Sladko.
Sladkoben vonj me je napeljal še na okušanje. Okrog mene ni stvari, ki bi bile sladke. Vsaj ne še. Opazim nekaj jagodičevja, ki bo kmalu ponudilo svoje sladke plodove vsakemu, ki jih bo želel. Pa robidovje. Mlask. Tudi če jih trenutno še ni tam, si jih kar predstavljam, zamišljam, predstavljam si da jih jem. Ja, sedaj pa je sladko. Dišijo. Lepo izgledajo - za poslikat. Privoščim si cmokanje ko jih hrustam. V dosegu roke zagledam trobentice. Tudi njihov okus je sladek - ne tako intenziven kot jagode, vendar prijeten in lahek.
Uživam v razkošju barv, podob, zvokov, občutkov, vonjev in okusov. Igram se s kombinacijami - predstavljam si dodatne prijetne zvoke, dovolim si fantazije. V moj prostor lahko umeščam stvari, ki jih tam v resnici ni. Izločim zvoke, ki bi me lahko motili. Dodajam elemente, ki mi pomenijo sprostitev, ki mi zbujajo prijetne občutke.
Poskušam si predstavljati nek simbol, kar se mi v trenutku pripelje v miselni tok - regrat. V mislih nekajkrat glasno zavpijem "Regrat!", in ob tem ohranjam prijetne občutke.
Ko se mi zazdi, da je prišel čas odhoda iz mojega sproščenega kraja si tudi za to vzamem čas. Zavem se, da lahko sem pridem kadarkoli želim. Lahko ostanem dlje časa, lahko samo malce pokukam. Kar pač v danem trenutku potrebujem.
Osredotočim se na dihanje in se zavedam prostora, kjer se dejansko nahajam. Začutim tla pod nogami. Še dodatno jih pritisnem na tla. Zavedam se svojega telesa, pomigam s prsi na nogah, rokah, naredim kakšno grimaso z obrazom. Pogledam koliko je ura, zavedam se, da sem tukaj in zdaj. In zaključim z zavestjo, da se lahko kadarkoli vrnem v svoj sproščeni kraj.
Kakšen pa bi bil vaš sproščeni kraj?
Vaja je v osnovi namenjena krepitvi samozavedanja, učenju spremljanja telesnih senzacij in krepitvi pozitivnih virov, ki so poleg vzpostavljenega psihoterapevtskega odnosa verjetno najpomembnejši element na poti do predelave težavnih in travmatičnih dogodkov. So pomembni gradniki lastnega potenciala, s katerim klienti lahko samostojno stopijo v življenje. V literaturi pogosto zasledimo izraz "varni kraj", katerega pa stroka zaradi neposredne asociacije na nevarnost (in s tem povečane možnosti aktivacije travmatične izkušnje posameznika) nadomešča s terminom "sproščeni kraj".
Ko postopek večkrat izvedemo v sproščenem okolju, ga lahko izvajamo v različnih okoliščinah, vendar ne v okoliščinah, kjer je naša pozornost pomembna in bi umik lahko ogrožal naše funkcioniranje (npr. vožnja avtomobila). Z vidika predelave travme aktivnost močno prispeva k ustvarjanju novih povezav med živčnimi celicami, kar omogoča nevroplastičnost možganov.
Največjo intenzivnost vaje terapevti dosegajo z uporabo metode EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing - metoda desenzitizacije in ponovne predelave z očesnim gibanjem) in drugimi tehnikami za predelavo travme.
DODATNO GRADIVO:
Ni komentarjev:
Objavite komentar