KO VERJAMEMO, DA VEMO VSE

Ste se že srečali z ljudmi, ki vedo vse, o vsem, poznajo vse odgovore? Zagotovo, saj je pojav vsevednosti (angl. overclaiming - koncept znan iz psihologije, če ima kdo idejo za ustreznejši prevod, je bom vesel)  precej razširjen, posebej v okoljih z visoko stopnjo tekmovalnosti in s tem povezano potrebo po dokazovanju. Če vas je morda prešinila podobna misel kot mene - a ni blog nekaj podobnega? - imate prav. Tudi bloge, skupaj z avtorji, lahko uvrstimo v to kategorijo, posebej ko obravnavamo različne teme. In če se svojih omejitev ne zavedamo, lahko hitro začnemo ljudem dokazovati svoj prav, v kar lahko vpletemo marsikatero nepreverjeno ali celo lažno informacijo, ki so zadnje čase žal že kar moderne, včasih celo splošno sprejete kot nekaj običajnega.

 

Odnosi med ljudmi, ki morajo vedeti vse, so lahko zelo težavni, polni trenj in konfliktov, prepričevanj drugih v svoj prav. Razen v primerih, ko sogovorniku to ustreza. Ta si namreč lahko dovoli biti zelo pasiven in enostavno sprejeti, kar sliši. Kimati in slediti. Zelo lagodna, čeprav na daljši rok ne vedno najlažja pot. V nastopanju ljudje, ki vedo vse,  izražajo suverenost, jasnost, so lahko precej glasni, že njihov nastop običajno daje vedeti, da drugih informacij ne želijo sprejeti. Saj vedo vse - o sebi, o drugih, o svetu in stvareh, ki jih še nobena civilizacija ali filozofija ni razčistila. No, ene stvari pa običajno ne vedo. Bolj ustrezno bo zapisati v prvi osebi, ne vemo, saj se takšen "vsevedni" del skriva v vsakem od nas. Nekje globoko v nas zaznavamo nejasno potrebo po tem, da smo popolni, perfektni, priznani in sprejeti. Vzporedno ob tem pa strah, kaj se lahko zgodi, če nas odkrijejo. Če nas ne marajo več? Če ostanemo sami? Pod masko vsevednosti se namreč običajno skriva zelo ranljiv del, ki ne želi biti izpostavljen. Ker že ima to izkušnjo in ta nikakor ni bila prijetna.

 

Nivoji pojava vsevednosti so različni - lahko temelji na narcisistični osnovi in lahko predstavlja enega od simptomov osebnostne motnje ali strukture, pri večini ljudi pa gre vendarle za normalno reakcijo na primanjkljaj s področja relacijskih potreb (Erskine, Moursund in Trautmann, 1999) in ne izpolnjuje diagnostičnih kriterijev motnje. Ena od relacijskih potreb je tudi biti cenjen, priznan, predvsem s strani pomembnih oseb (starši, drugi člani družine, učitelji in ostali ki so nam v življenju pomembni). Če nam tega primanjkuje, razvijemo mehanizem, ki nam pomaga s tem primanjkljajem živeti - in se na neki točki sami odločimo, da bomo svoj ranljivi del zaščitili z močno obrambo, ki bo druge ljudi umaknila iz odnosa. Slednji je namreč nevaren in lahko izpostavlja ranljivost. Žalost in sram pa običajno nista čustvi, ki bi jima naši vsevedni deli, priznali obstoj. Čeprav predstavljata njihovo jedro in osnovo. Rajši pokažemo jezo in agresijo, ki ju zapakiramo v naše navidezno znanje in sposobnosti. S tem se izognemo odnosu - ljudje lahko pasivno sledijo ali pa postanejo jezni. Če bi slučajno poskušali nagovoriti žalostni del ali sram - bi bila agresija še močnejša, lahko celo uničevalna. Dobro se je zavedati, da ljudje z narcisistično strukturo ali motnjo pravzaprav ves čas živijo v strahu, agresija pa je varovalka. Res pa je, da to ne opravičuje nobene od oblik nasilja, s katerimi se soočajo ljudje v njihovi bližini.       

Ideja za ta prispevek izhaja iz Wrayevega članka (2015) o raziskavi, ki je preverjala seznanjenost in poznavanje določenih tem pri ljudeh. Ljudje so o različnih področjih izkazali veliko znanja - čeprav je bilo govora o stvareh, ki sploh ne obstajajo. Dokazali so, da ljudje v splošnem želimo prevladovati v znanju na področjih, kjer že v osnovi vemo več. Kot primer so preverili poznavanje področja osebnih financ, s katerim imamo vsi izkušnje. Med običajne strokovne izraze so raziskovalci vnesli nekaj izmišljenih pojmov. Tisti, ki so se že v osnovi opredelili kot večji poznavalci področja, so kot resnične sprejeli več neresničnih in izmišljenih informacij in celo nadgradili predstavljeno.  

 

Če poskusim povezati zapisano z življenjem povprečnega človeka v zahodni kulturi, torej z vplivom politike, lobijev, podjetij in medijev množičnega obveščanja, je vsesplošen pojav različnih oblik psiholoških težav lažje razumljiv. Dostopnost vseh možnih informacij paradoksalno s svojo različno predstavljeno vsebino dodatno ustvarja negotovost in nezaupanje. Običajna selekcija podatkov in informacij enostavno ni več možna, zato se počutimo ogrožene... Ker o strahu težko govorimo, smo raje jezni... Vse prevečkrat kar na vse in vsakogar.

 

DODATNO GRADIVO:

Erskine, R.G., Moursund, J.P. in Trautmann, R.L. (1999). Beyond Empathy. New York: Briner Routledge.

Wray, H. (2015). Impossible Knowledge: Are You an Expert? Dostopno na http://www.psychologicalscience.org/news/were-only-human/impossible-knowledge-are-you-an-expert.html#.WPm6CuQ6yUk, 19.4.2017