POTOVANJE...

nedelja, 26. februar 2017

MAŠKARADA

V teh dneh lahko na ulicah opazujemo pestrost različnih maškar, ki sodelujejo v pustnih povorkah, na karnevalih ali pa zgolj hodijo od hiše do hiše in poskušajo s svojo izvirnostjo motivirati ljudi, da jim podarijo kakšen evro ali svež krof. Med maskami lahko zaznavamo takšne, ki s svojim igrivim likom prinašajo veselje in radost, druge predstavljajo super junake, o katerih smo brali v otroštvu in smo uživali v njihovi nepremagljivosti. Grozovitost posameznih maškar nas lahko malce prestraši, sporočilo, ki ga poskušajo posredovati druge nas lahko približa trenutni družbeni problematiki in aktualnemu dogajanju. V osnovi gre za zabavo, ohranjanje običajev, prehod iz hladnega v toplo obdobje, proslavljanje zmage dobrega nad slabim, če vam je tako morda bliže. 

Uporaba mask med ljudmi ni prisotna samo v pustnem času. Maskiranje predstavlja pomemben delež naših obrambnih mehanizmov, ki nam pomagajo (pre)živeti, nam olajšajo vsakdanjik in drugim omejijo prost dostop do naših skritih vsebin. Z maskiranjem se ljudje prilagajamo na različne socialne pritiske, tudi na različne oblike nadlegovanja in zlorab. Poleg maskiranja vedenjskih vzorcev, s čimer se srečujemo vsakodnevno, lahko v težjih primerih ljudje  oblikujejo posamično ali več nadomestnih (dominantnih) značajskih potez, lahko oblikujejo celo eno ali več nadomestnih osebnosti, ki jih uporabljajo nezavedno. V teh primerih govorimo o resnejših psiholoških motnjah, konkretno o disociativni osebnostni motnji.   
V vsakdanjem življenju uporabljamo različne oblike maskiranja, ki segajo od najbolj preprostih, povezanih z našim zunanjim izgledom (obleka, frizura, ličenje, sončna očala tudi ko ni sonca...) do zahtevnejših čustvenih mask (Sparks, 2015). Večina ljudi poskuša vzdrževati všečen videz, prijazen obraz, ki ga poskušamo kolikor se le da nadzorovati (Hanson, 2011), kljub temu pa velik del našega maskiranja poteka na nezavedni ravni. Maske ljudje uporabljamo v skladu s potrebami in trenutnimi okoliščinami. Vodja na kriznem sestanku deluje samozavestno, čeprav ga je morda strah. Študent kaže visoko stopnjo zanimanja za predavanje, dejansko pa se dolgočasi. Včasih si nadenemo jezen izraz, da dosežemo konkreten učinek, spet drugič se prijazno nasmehnemo, čeprav bi si morda želeli drugače. Velikokrat se smejimo šali med prijatelji, ki nam morda ni všeč, morda je celo za koga žaljiva. Ampak s smehom je lažje, brez te maske bi se izpostavili in morda v konkretnem trenutku preveč tvegali. Da izpademo čudni. Da nas izločijo iz družbe. Da ostanemo sami.
 
Kljub temu pa se pogosto zgodi, da ljudje vidijo tudi mimo naših mask. To se dogaja predvsem v okoljih, kjer je zaupanje med udeleženci višje od običajnega (družina, prijatelji, močno povezani teami sodelavcev...). V takšnih primerih se lahko sicer pri človeku pojavi nelagoden občutek, ki pa v varnem okolju preraste v prijetno izkušnjo, premik proti pristnemu zaupanju in intimnosti (Hanson, 2011). Na podzavestnem nivoju si namreč vsi želimo biti videni in sprejeti takšni kot smo - vključno z napakami, brez mask. Želimo si možnosti, da lahko brez obsojanja pokažemo naše strahove, skrbi, pa tudi veselje. Tudi slednje namreč včasih zadržujemo pod masko brezbrižnosti, ker nas je strah, da bomo z njim koga prizadeli. Ali pa, da nam bo zavidal nekaj, česar se veselimo. Morda celo, da nam bo zavidal svobodo, da smo lahko pristno veseli. Če proces poteka obojestransko, torej če drugi gledajo skozi našo masko, mi pa skozi njihovo se lahko zgodi, da pridemo do spoznanja da so maske v določenih okoliščinah nepotrebne. To dejstvo nas lahko preseneti, lahko nas tudi prestraši, vendar je končni občutek osvobajajoč. Takrat smo lahko to kar smo in istočasno ne tvegamo ničesar.

Primer, ko maske odpadejo, so tudi prelomni dogodki - izguba bližnjih, uspehi ali neuspehi na velikih športnih dogodkih, agresivno kršenje osebnih meja posameznika in podobno. 

Vabim vas, da pregledate svoje omare, police, predale, kjer imate shranjene svoje maske. Katere želite uporabiti ta trenutek? Katere boste nosili v torek na pustni povorki, katere pa naslednji dan v službi? Katero največkrat uporabite pri igri z otroki? Morda katere ne potrebujete več ali pa jo želite malce prirediti? Kdaj ste lahko brez maske? 

Karkoli se pojavi ob razmišljanju ali čutenju je v redu, napačni odgovori niso možni. Lahko pa si dovolimo več radovednosti. 

VIRI:

Hanson, R. (2011). Who is Behind the Mask? Dostopno na: https://www.psychologytoday.com/blog/your-wise-brain/201103/who-is-behind-the-mask, 24.2.2017.
Sparks, S. (2015. The Masks That We Wear. Dostopno na: https://www.psychologytoday.com/blog/laugh-your-way-well-being/201510/the-masks-we-wear, 25.2.2017.
 

nedelja, 19. februar 2017

"VSE JE NAROBE" IN "BODIMO VESELI" - OPTIMIZEM IN PESIMIZEM


"Vse je narobe." "Svet gre proti koncu." "Vsi delajo samo zase." "Nikomur ne moreš zaupati." "Vse je nevarno."?  Se vam zdijo naštete fraze iz sodobnega vsakdanjika znane?

In na drugi strani nasveti in prepričevanja, ki za uspeh na vseh področjih narekujejo: "Misli pozitivno.", "Nasmej se!", "Bodi vesel!", "Življenje je lepo."

Visoka stopnja nasprotujočih si informacij je za marsikoga zahtevna dilema, saj se srečuje z radikalnim nasprotjem tega, o čemer nas neprekinjeno informirajo različni mediji in na drugi strani zahteve, da ne rečem kar ukazi, kako naj se obnašamo da bomo uspešni, sprejeti. Kaj se dogaja? Kaj je pravzaprav realnost, oziroma ali jo sploh lahko izražamo? Smo lahko zaskrbljeni in žalostni na delovnem mestu, če se tako počutimo, ali moramo biti "veseli" oz. delovati nasmejani, ves čas dobre volje? Nekomu reči, da "...je življenje lepo...", ker tako čutimo mi, ni vedno na mestu, saj vsak človek v danem trenutku tega ne čuti.  

Velik delež strokovnjakov opisuje koristi veselja in pozitivnega razmišljanja na človekovo življenje in funkcioniranje v družbi. Temu se ne da oporekati, obstaja vrsta nevroznanstvenih dokazov (več na www.positivepsychologyprogram.com), ki to dejstvo potrjujejo. Vendar je temu pomembno dodati, da je koristno samo pristno, resnično dobro počutje. Torej ne "srečen obraz", izražanje "veselja" strankam in sodelavcem navzven, v notranjosti pa smo žalostni, morda jezni, razočarani. V takšnih primerih so lahko učinki ravno nasprotni od pričakovanih, obstoječo razpetost v sebi še dodatno stopnjujemo.

Zdravniki osveščajo javnost, da optimizem izboljšuje zdravje ljudi in pripomore k temu, da živimo dlje. Psihološka stroka v podjetjih v ospredje postavlja dejstvo, da optimistično usmerjeni zaposleni podjetju in sebi ustvarjajo večje zaslužke in lažje napredujejo na karierni lestvici. Pozitivno usmerjeni ljudje naj bi bili srečni in imeli več prijateljev. Zdi se, da so optimisti deležni vsega odobravanja, pesimisti pa ždijo nekje v senci...  Raziskovalci opozarjajo, da se je pri pesimizmu oz. optimizmu potrebno zavedati, da ne gre za dva fiksna in ločena pojava ampak za način mišljenja, ki ga lahko prilagajamo trenutnim okoliščinam. Ciljna uporaba tehnik in metod, ki spodbudijo optimizem oz. zavedanje vzrokov za pesimizem je lahko bistveno bolj učinkovita kot stalna, splošna, večkrat tudi vsiljena politika optimizma (Murphy Paul, 2016).

Poglejmo si vlogo pesimizma in optimizma od bližje. Čeprav pesimistično razmišljanje in čutenje morda na splošno nista prijetna in zaželena, sta za delovanje človeka nujni sestavini. Pesimist svoja pričakovanja v različnih okoliščinah zmanjšuje, velikokrat pod realno mejo lastnih zmožnosti, zato od aktivnosti ne pričakuje veliko. Nasprotno temu optimist pričakuje, da mu bo vedno in povsod uspelo vse, pogosto svoje zmožnosti preceni. Posledica: pesimist je lahko prijetno presenečen in vesel vsakega odstopanja od pričakovanj. Optimist pa je lahko ob odstopanjih razočaran in večkrat potrebuje velik vložek energije v ponovno vzpostavitev samozaupanja. Pesimizem je označen kot obrambna strategija, ki se odraža kot učinkovita na področju zaščite in preventive, optimizem pa je učinkovit na področjih, povezanih z napredkom, predstavlja motivacijski mehanizem (Hazlett, Molden in Sackett, 2011). 

Če povzamemo - optimizem kot izraz našega pristnega počutja je nekaj, česar si morda želimo, čeprav za marsikoga lahko predstavlja tudi nekaj strašljivega in težko predstavljivega, celo nevarnega. Pesimizem na drugi strani predstavlja pomemben mehanizem, ki vodi k predvidljivosti, previdnosti in omejevanju tveganja, marsikdo se v tem stanju počuti najbolj varno. Dovolimo si pri sebi odkrivati in raziskovati obe prvini: na kakšen način se pojavljata, v kolikšni meri se ju zavedamo, na kakšen način ju dojemamo v vsakdanjem življenju. Morda ju uporabljamo nezavedno, samo v določenih okoliščinah? Ali nam naš način pomaga pri doseganju zastavljenih ciljev ali nas morda ovira? Dopustimo, da nas spoznanja presenetijo...

VIRI:
  • Hazlett, A., Molden D.C., Sackett A.M. (2011). Hoping for the Best or Preparing for the Worst? Regulatory Focus and Preferences for Optimism and Pessimism in Predicting Personal Outcomes. V Social Cognition, Vol. 29, No. 1, pp. 74–96. Dostopno na http://ir.stthomas.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1022&context=ocbmktgpub, 6.2.2017.
  • Murphy Paul, A. (2011, 2016). The Uses and Abuses of Optimism and Pessimism. Dostopno na https://www.psychologytoday.com, 6.2.2017.
  • https://positivepsychologyprogram.com/

nedelja, 12. februar 2017

O PONIŽNOSTI

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira pridevnik "ponížen" kot lastnost osebe, ki podcenjuje svoj pomen, vrednost, ki ima oz. kaže do ljudi podrejen odnos. Eden od pomenov  je tudi  nekaj majhnega, skromnega, preprostega

Če izhajam iz položaja "Jaz sem v redu - ti si v redu.", ki je eden od aksiomov transakcijske analize in psihoterapije nasploh, se bom ustavil samo pri zadnjem pomenu - torej zavedanju majhnosti in skromnosti. Pri delu psihoterapevta je zaželeno zavedanje, da ne znamo vsega, da je vedno na voljo veliko različnih možnosti, in da so učinki uporabljenih pristopov lahko različni, v prvi vrsti odvisni od klienta. Vsak klient je namreč Človek zase, z vsem bogastvom, ki ga prinaša v odnos. In ob tem zagotoviti, da vem vse in da lahko rešim vse težave, ki jih ima bi bilo postavljanje sebe na prestol, kamor ne sodim. Kot psihoterapevt v učnem procesu sem samo človek, ki želim pomagati. Že danes se zavedam, da iz učnega procesa ne bom izstopil do slovesa od tega sveta. Vsak klient prinaša svojo zgodbo, izkušnje in učne lekcije, ki jih z radovednostjo spremljam, jih poskušam razumeti, čutiti.  In pridobiti nekaj novega tudi zase.

Morda se sliši nasprotujoče, vendar zavedanje lastnih omejitev prinaša s seboj tudi povečano samozavest. Ponižnost je predpogoj za zaznavanje potrebe po samospoznavanju, soočanje z lastnimi omejitvami. Njihovo sprejemanje in predelava nista pomembna samo v psihoterapiji, ampak tudi v vsakdanjem življenju.  Ko se zavedamo, da nimamo univerzalnih rešitev za vse, si lahko privoščimo iskanje neuniverzalnih, takšnih, ki so bolj usmerjene v trenutno stanje. Lahko si dovolimo raziskovati, iskati drugačne poti. Dovolimo si poiskati drugo mnenje, pri bolj izkušenih strokovnjakih, poleg tega pa v odnos lažje vključujemo klienta, ki želi aktivno iskati izhod iz svojih težav in razvijati lastno avtonomijo. S tem dovolimo tudi njemu, da aktivno sooblikuje, soustvarja psihoterapevtski proces, kar pomembno vpliva na končne učinke. Lahko si predstavljam, da psihoterapevt, ki "ima vse odgovore", težje posluša in se težje uglašuje s klientom. Proces se lahko razvije v preveč direktivno smer (kar je sicer ob ustrezni meri in ciljni uporabi lahko tudi koristno, predvsem pri temah povezanih z varnostjo in samozaščito klienta), kar terapevta postavlja v reševalno vlogo, klient pa ne more izkoriščati lastnih zmožnosti. Podobno, kot če bi osebni trener v telovadnici delež dvigovanja uteži izvedel namesto stranke.    

Psihoterapevti ne vidimo v prihodnost in ne vemo vsega o svojih klientih. Na tem področju so klienti v prednosti, ki pa se običajno skriva pred njimi. Oni so tisti, ki vedo največ o sebi. In v tem dejstvu se skriva vsa moč, ki jim lahko pomaga. Življenjske izkušnje, formalno in neformalno pridobljeno znanje, raznolikost dogodkov in različne okoliščine skozi leta pri vsakem posamezniku oblikujejo visok potencial, ki je ves čas na voljo za uporabo. Res pa je, da so te vsebine večkrat malce izmuzljive, skrite za materialom, ki morda v danem trenutku ni najbolj uporaben. Tudi šifriranje na način, da sporočil nismo sposobni "prebrati" oz. prepoznati, človeškemu organizmu ni tuje. To je razlog, da je zavedanje in dostopanje do lastnega potenciala v nas omejeno.           

Pomena ponižnosti ne enačim s podcenjevanjem svojega pomena v vlogi terapevta. S takšnim pristopom in s takšno energijo bi težko pomagal, učinki bi bili verjetno nasprotni, saj bi ljudi dodatno obremenjeval s svojimi težavami, četudi nezavedno. V življenju ljudi s težavami psihoterapevt pogosto odigra vloge, ki klientom omogočajo uvide v nove opcije, drugačno perspektivo težav in potrebno podporo, dokler je ta potrebna. Končni cilj je jasen - avtonomen človek, ki lahko optimalno predeluje različne življenjske nevšečnosti, ki je zmožen samostojno zaznavati potrebo skrbi zase in izkoriščati priložnosti, ki se stalno odpirajo. Tukaj in sedaj.            

     

VIRI:

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000). Ljubljana: SAZU. Dostopno na http://bos.zrc-sazu.si/, 22.1.2017.

nedelja, 5. februar 2017

ZAKAJ SE TEŽKO ODLOČIMO ZA PSIHOTERAPIJO?

Slovensko okolje v splošnem z veseljem sprejema in uvaja različne tehnične novosti, posamezniki in institucije vsaj načeloma podpirajo različne oblike razvoja, uvajanje novosti se zdi nekako samo po sebi umevno. Za podjetja uvajanje novosti lahko pomeni celo razliko med obstojem ali propadom. Ko se odločamo za uvajanje novosti v hišo, avto, oblačila, hobije, je običajno edina omejitev naš proračun, včasih še tega dokaj lahkotno presegamo. Kaj je tako drugače, ko se odločamo o spremembah pri sebi? O uvajanju novega, drugačnega pri sebi?

Spreminjanje oblike svojega telesa s pomočjo športa ali različnih preparatov, predvsem z namenom zmanjšanja telesnega obsega, nam je nekako bližje, je zaželeno in aktivno spodbujano z vseh strani. Druge oblike spreminjanja zunanjega izgleda, kot je npr. barva las, že lahko predstavljajo težjo preizkušnjo. Hitro se pojavijo dileme češ, "Kaj si bodo mislili drugi?"  S piercingi in tetovažami je še zahtevnejše, saj ti posegi že puščajo trajno sled, relativno stalen odtis naše odločitve na naši zunanjosti, večkrat predstavljajo tudi povezavo našega notranjega sveta z okolico, ki ji želimo nekaj sporočiti.

Kaj pa je tako zahtevnega pri človekovem notranjem spreminjanju? Kako sploh zaznamo potrebo po spremembah, ki bi lahko pomagale? Slednje se zdi relevantno vprašanje, saj je včasih težko ločiti, kaj je normalno poslabšano stanje, ki bo sčasoma minilo brez posledic in kaj je stanje, ki lahko resno ogroža naše zdravje in naše odnose z okolico. Velikokrat lahko pomaga obisk pri osebnem zdravniku, ki nam ustrezno svetuje, v določenih primerih tudi predpiše primerno zdravilo. Lahko nas napoti na dodaten specialistični pregled, kjer se zdravnik lahko našim težavam posveti bolj poglobljeno. Če smo se o težavah zmožni pogovarjati z bližnjimi, s prijatelji ali znanci, nas lahko na težave opozorijo tudi oni in nam nudijo začetno podporo.

Če pa morda nimamo ljudi, ki jim lahko zaupamo, se lahko zgodi, da ostanemo tiho in trpimo v upanju, da bo že minilo, in da ne bo nihče opazil, da imamo težavo. V takšnih primerih se je dobro zavedati, da v Sloveniji deluje kar nekaj storitev, ki zagotavljajo 24 urno pomoč in podporo in da se bodo vsi potrudili pri tem, da nam pomagajo. Ljudje v teh institucijah so namreč pripravljeni na vsakršno situacijo, želijo pomagati tudi v primerih, ki se človeku zdijo brezizhodni ali pa morda celo nepomembni, s katerimi ne želimo obremenjevati nikogar. S predstavitvijo svojih težav ne obremenjujemo nikogar od njih:  
  • 112 – Center za obveščanje (nujna, takojšnja pomoč z intervencijo na vaši lokaciji) 
  • 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 
  • 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 
  • 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
Tudi ko ljudje spoznajo, da so spremembe nujne in potrebne, jim je velikokrat težko vstopiti v psihoterapevtski proces. Če zaenkrat izvzamemo dejavnika časa in finančnega bremena, lahko težavo povzročijo (povzeto in prilagojeno po Howes, 2013) :
  • Slabe izkušnje drugih, zaradi različnih vzrokov. Psihoterapija v slovenskem prostoru ni normativno urejena, kar pa ne pomeni, da bi zakonodaja rešila vse težave. Bi pa vsekakor olajšala njihovo reševanje. Ljudje smo vedno izpostavljeni tveganju, da naletimo na neetičnega terapevta, čeprav je pridobil vse predpisane certifikate. Lahko pa se vprašamo, kaj lahko pri tem storimo sami? Morda se pozanimamo kaj je sprejemljivo in pričakovano, kaj je v nasprotju z etičnimi določili. Brez skrbi lahko zahtevamo etični kodeks (fizični dokument), ki nam ga bo izročil vsak resen psihoterapevt. Vsak terapevt skozi lasten razvoj razvije malce sebi značilen pristop, ki morda ne ustreza vsakemu klientu in vsaki težavi. Če se s terapevtom "ne ujamemo", to podelimo z njim, v nadaljevanju si lahko pač izberemo drugega.
  • Stigma psihoterapije. Nekateri ljudje brez težav delijo svoje obiskovanje psihoterapije s svojimi bližnjimi, vendar večina še vedno čuti sram ob tem. Prepričanje, da "...v psihoterapijo hodijo samo tisti ki so nori..." je še vedno zelo prisotno, čeprav znanstveni izsledki že dolgo dokazujejo, da to ne drži. Mimogrede - tudi jaz redno obiskujem psihoterapevtko.
  • Pomanjkanje informacij.  Javnost je premalo obveščena o učinkih psihoterapije. Kako deluje, kako lahko vpliva na možganske povezave, kako izkoriščati plastičnost možganov, katere oblike obstajajo - ozadje je kompleksno in široko, ni zaman zahtevan poglobljen podiplomski študij. Precejšen del odgovornosti za to nosimo terapevti sami, saj včasih ljudem ne posredujemo dovolj poenotenih podatkov in informacij,  kar bi jim lahko pomagalo.  
  • Vpliv medijev. Različne TV serije in filmi psihoterapijo prikazujejo na svoj, predvsem poudarjeno atraktiven način. S tem ljudje lahko ponotranjijo napačna pričakovanja in pričakujejo nerealne in hitre rezultate. Skrivnostnost procesa, ki je prisotna zaradi zaupne narave dela, je za medije zelo mamljiva, saj predstavlja redko prvino, kamor nimajo vstopa. Tudi pri tem terapevti prispevamo del odgovornosti, saj predstavljanje našega poklica velikokrat prepustimo tistim, ki so vešči pisanja in nastopanja - ki pa niso nujno uglašeni in udeleženi psihoterapevti.
  • Vtis elitizma. Psihoterapija je na splošno in tudi v slovenskem prostoru težje dosegljiva, če iščemo brezplačno pomoč. Čakalne vrste so dolge, obravnave so običajno omejene s številom srečanj. Pomoč je možno pridobiti tudi v okvirih Centrov za socialno delo in različnih nevladnih organizacij, ki temeljijo na prostovoljstvu, vendar so vse omejene z viri. Zato so ljudje prisiljeni poiskati pomoč pri zasebnikih, kjer pa stroškov zavarovalnice ne krijejo. S tem je storitev v polni meri dosegljiva le omejeni skupini prebivalstva, ki si to lahko privošči.   
  • Neusklajena promocija. Skupnega in poenotenega nastopanja, ki bi promoviralo psihoterapijo kot celoto je premalo, pa ne samo v slovenskem prostoru. S podobnimi težavami se srečujejo povsod. Terapevti prepogosto želijo promovirati sebe ali vsaj svojo modaliteto. Premalokrat se poudari, da je lahko učinkovita vsaka psihoterapija, ki izpolnjuje konkretne in predpisane zahteve. Tudi v Sloveniji je nabor kvalitetnih pristopov dovolj širok, da si človek lahko poišče pomoč zase.   

VIRI:
Howes R. (2013) Psychotherapy Has an Image Problem, Part I. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/blog/in-therapy/201309/psychotherapy-has-image-problem-part-i, 6.1.2017.