POTOVANJE...

nedelja, 19. marec 2017

ZAČETNI IZZIV - ZAUPANJE

Zaščita pred neznanim... Želvica je po fotografiranju nadaljevala svojo pot.
Zaupanje med klientom in psihoterapevtom je nujno za predelavo težav, zaradi katerih se odločamo za psihoterapijo. Neredko se zgodi, da je jedro težav povezano s simptomi nezaupanja in strahu pred ljudmi. Torej tudi pred psihoterapevti. Ki jih ne poznamo, pričakuje pa se, da bomo z njimi delili vse svoje najhujše strahove, skrite misli, tudi družbeno nesprejemljive fantazije. Morda o terapevtih kaj najdemo na svetovnem spletu, kjer pa smo običajno soočeni z velikim deležem neosebnih podatkov. Kakšen drobec lahko dobimo od prijateljev in znancev, ki že imajo izkušnjo s temi ljudmi, vendar je tudi to običajno premalo. Kako torej pristopiti k so-ustvarjanju zaupanja?

Mislim, da je osnova ravno v pojmu  "so-ustvarjanja". Že poklicati nekoga, od kogar pričakujemo podporo in pomoč predstavlja začetni korak. Vanj smo vložili lastno energijo, ki omogoča novo povezovanje. S tem smo odprli možnost, da se zaupanje sploh začne oblikovati. Istočasno smo izkazali zaupanje sami sebi, da bomo lahko v nadaljnjih korakih preverili, koliko se lahko odpremo. Dovolimo si vzeti čas, dovolimo si eksperimentirati z majhnimi koraki. Morda imamo izkušnje s tem, da nas ljudje obsojajo, izkoriščajo, morda so nas v preteklosti psihično ali fizično zlorabili. Morda se nam to še vedno dogaja. V teh primerih je nezaupanje toliko bolj intenzivno, vendar še vedno nekaj povsem običajnega, normalnega. S tem se poskušamo zavarovati pred ponavljanjem težjih, lahko travmatskih izkušenj. Vprašanje klientov, "ali se mi to lahko zgodi tudi v psihoterapiji", je popolnoma legitimno, čeprav morda na miselni ravni v to ne želimo verjeti.  Naš živčni sistem se kljub temu aktivira, nivo in razmerje živčnih prenašalcev, (več o tem tukaj), ki jih sproža stres se spremeni in občutki strahu, negotovosti, tesnobe so tukaj.

Kako preko tega?

Najprej - sprejeti občutke nezaupanja. So običajni, normalni. Če se morda zaznavamo kot človek, ki zaupa zelo hitro in vsakomur, naslovimo tudi to področje, morda pa potrebujemo malce več previdnosti.   
 
Strokovnjaki, ki psihoterapijo izvajamo profesionalno, smo pripravljeni na težave pri vzpostavljanju zaupanja. Zavedamo se, da vsak človek potrebuje svoj čas in izkušnje, da lahko zaupa. Tišina, neizražena stiska, fiziološke reakcije (npr. rdečica, drgetanje, mišična zategnjenost in podobno) so samo nekateri od pojavov, ki jih bomo postopoma naslavljali in skupaj s klientom raziskovali njihove funkcije. Obsojanje ali navodila v smislu, "kaj bi bilo pravilno" ni del tega procesa. Jaz sem ob pričetku terapije še največ nezaupanja čutil ravno v strahu povezanim z možnostjo obsojanja. Takšna izkušnja mi je bila prihranjena. Zaupanje narašča skozi čas, vsako srečanje prispeva delček z novo izkušnjo, novo temo, drugačnim pogledom na težavo. Tudi pogovor o veselih trenutkih, ki se jih učimo negovati in se jih spominjati. Ja, psihoterapija ni vedno samo obdelava problemov, je tudi krepitev zavedanja lepih stvari.

Izgradnja zaupanja je dvostranski proces. Pomembno je spregovoriti tudi o zaupanju psihoterapevta do klienta. V osnovi to pomeni zaupanje, da se bo klient držal sklenjenega dogovora. Zaupanje, da bo prevzemal odgovornost pri deljenju svojih vsebin z okolico in da bo terapevtovo samorazkrivanje v dogovorjeni meri ohranil zase. Terapevt mora zaupati tudi v zmožnosti klienta, torej da bo sposoben razvijati lastne potenciale v realnem obsegu. Če tega klient ne zmore, ga je terapevt skladno z etičnimi določili dolžan napotiti drugam, kjer mu lahko pomagajo. V kriznih trenutkih je pomembna tudi diagnostična ocena in zaupanje terapevta, da bo klient zdržal breme težave in ne bo posegel po drastičnih ukrepih, kot je samopoškodovanje, samomor ali ogrožanje drugih.                

Z zaupanjem pa je dodatno povezana težava, ki se običajno pojavi po daljšem obdobju psihoterapije. Terapevtu popolnoma zaupamo, se popolnoma "odpremo", spregovorimo o vsem, dovolimo si raziskovati karkoli. Vendar - ali lahko zaupamo dovolj, da terapevta zaustavimo, ko nam je česa preveč?  Negotovost oziroma strah pred tem, da bomo kot klient razočarali terapevta je zelo pogosta in lahko vodi v sledenje z zmanjšanim vpogledom vase. Želja po hitrejšem napredku, izvedbi konkretnih korakov ali tehnik lahko izhaja iz terapevtove želje, da pospeši proces. Če kot klient v takšnih primerih dodatno povprašamo, izrazimo dvom ali odklonimo sodelovanje, s tem ni nič narobe. Terapevt bo to razumel kot znak zaupanja in trdnega odnosa, ne kot napad na svoje sposobnosti.
 
DODATNO GRADIVO:

Cloyd, T. (2013). Therapy's First Obstacle: Trust My Therapist? No Way! Dostopno na http://www.healthyplace.com/blogs/traumaptsdblog/2013/10/31/therapys-first-obstacle-trust-my-therapist-no-way/, 13.3.2017.

Grohol, J.M. (2005). Trust and Dissapointment in Psychotherapy. Psych Central. Dostopno na http://psychcentral.com/newsletter/issue005/trust_disappoint_therapy.htm, 15.3.2017.

Ni komentarjev:

Objava komentarja