POTOVANJE...

nedelja, 12. marec 2017

LAŽI V PSIHOTERAPIJI

Med srečanjem s psihoterapevtom lažemo. To se nam dogaja, čeprav tudi o tem najrajši ne bi govorili. Vsi, ki so kdaj vstopili v psihoterapevtski proces so to počeli, jaz seveda nisem nikakršna izjema. Pretveze, pripravljene za srečanje, so lahko izraz različnih obrambnih mehanizmov in kot takšne zelo pomembne, da se jih zavedamo, tako klienti kot terapevti.
 
Poglejmo nekaj primerov:    

- "Ja, od terapije sem danes veliko odnesel, mi zelo koristi. Hvala lepa."
- "Popijem samo en kozarček dnevno, ob večerji."
- "Ne, to je vse iz mojega otroštva. Nič posebnega."  

Za psihoterapijo porabljamo veliko časa, energije in denarja. Čemu torej lažemo? Ali izogibanje in prikrivanje ne predstavljata ovire v procesu, s katerim želimo doseči izboljšanje stanja in dosego ciljev, ki smo jih opredelili v dogovoru? Ali bi peljali svoj avto k mehaniku in ob tem prikrili čudne zvoke, ki prihajajo iz motorja? Seveda ne - problem bi predstavili, saj se zavedamo, da ga lahko samo tako tudi odpravimo. 

Psihoterapevti smo poklicno zavezani k varovanju skrivnosti, etično in zakonsko smo obvezani, da z vsemi možnimi sredstvi zaščitimo informacije, ki se pojavljajo v konkretnih obravnavah. S tem je povezana tudi zahteva po naši osebni vključenosti v lastno psihoterapijo in supervizijo, saj oba procesa dopolnjujeta delo s klientom in omogočata vpogled v naše lastne omejitve. Psihoterapevti velik del energije usmerjamo v vzpostavitev varnega prostora, kjer lahko klienti govorijo o čimer koli. In ne glede na to, kaj si terapevt misli ali naredi, želimo dobiti pomoč za svoj problem. Ali ni ob tem logično, da smo s terapevtom povsem odkriti, saj je laganje pravzaprav metanje denarja in časa skozi okno?     

Seveda - ampak kljub temu lažemo. Kleimanova (2013) navaja, da ljudje v večini primerov želimo predstaviti samo omejene informacije, samo toliko da bo zadostovalo za pridobitev pomoči. Ostalo želimo zadržati zase. Ob tem navaja tudi nekaj vzrokov: sram in ponižanje, strah, težave z zaupanjem drugim ljudem, strah pred obsojanjem, ambivalentnost (nejasna stališča, razdvojenost) do osnovne težave, odsotnost želje po spremembi, občutek kaosa, strah pred povračilnimi ukrepi ali katastrofičnimi posledicami. Že v osnovi lahko lažemo sami sebi, morda smo močno podrejeni neracionalnim prepričanjem ali pa razmišljajmo, da se neizgovorjeno v realnem svetu ne bo zgodilo.

Pomembna je tudi ugotovitev, da ljudje pogosto prikrivajo informacije, ker se bojijo, da jih to lahko oddalji, spelje stran od osnovnega problema, zaradi katerega so vstopili v terapijo. Prav je, da zapišemo da to tega pride skoraj vedno, ko se od zaznanih simptomov pričnemo gibati v raziskovanje vzrokov zanje.    

Raziskava, ki je zajela 547 klientov (Blanchard in Farber 2015), je potrdila, da se je 93 odstotkov klientov spomnilo dogodkov, o katerih so v lastnem psihoterapevtskem procesu podajali lažne informacije. Laž je bila za potrebe raziskave definirana kot zavestna odločitev klienta, da ni iskren o konkretni stvari - torej so z njo izločili nezavedne obrambne mehanizme. Večina zaznanih laži se je nanašala na samomorilne misli, uporabo psihoaktivnih substanc, prikrivanje kriminalnih dejanj ter prikrivanje intenzivnosti čustvene prizadetosti. Več kot 72 odstotkov se je zlagalo o procesu. Največji delež neresničnih informacij se je nanašal na neizrečeno željo po zaključku terapije, na romantične ali seksualne občutke do terapevta in na resnično mnenje o njem. Dodatek temu so izjave, da so jim všeč terapevtove intervence, pretvarjanje klientov, da jim terapija pomaga bolj, kot so to čutili v resnici. 
Proučevanje razlik med spolom, etnično pripadnostjo in izobrazbo klientov ni pokazalo pomembnejših razlik. Te so bile zaznane samo pri starosti (mlajši so prikrivali več) in pri vzpostavljeni psihoterapevtski aliansi (kjer je bila vez šibkejša, je bilo zaznanih laži več).      
 
Ko psihoterapevti zaznamo pojav laganja, je prav da ga ustrezno naslovimo. Raziskovalci so predpostavljali, da bodo klienti na vprašanje, "Kako bi bili lahko bolj odkriti do terapevta?" izražali več želja po terapevtovi pristnosti, toplini in veščinah. Pričakovali so tudi, da si bodo klienti želeli več sprejemanja in razumevanja obstoječih kulturnih razlik ali morda njihovega družbenega položaja.

V nasprotju s pričakovanji je bil odziv drugačen, anketiranci so zapisali, da bi manj lagali in prikrivali dejstva, če bi jih terapevt po njih povprašal neposredno. (Howe 2015). Želeli so torej samo neposrednost, odkritost, avtentičnost s strani psihoterapevta. To, na kar se pripravljamo ves čas, pa je vseeno včasih težko.

Poskusimo raziskovati od kod izvirajo naše laži in prikrivanja. Spregovorimo o tem s psihoterapevtom ali klientom, odvisno pač na katerem stolu trenutno sedimo. Morda bomo ravno s tem neposredno naslovili težavo, s katero smo pričeli psihoterapevtski proces. Strah, sram, žalost - morda vse to in še kaj. Kaj lahko izgubimo?    
 
VIRI:

Ni komentarjev:

Objava komentarja