POTOVANJE...

nedelja, 5. marec 2017

LASTNI VIRI IN PSIHOTERAPIJA

V družbi se zdi nekako uveljavljen stereotip, da je psihoterapija dolgotrajen proces. To velja predvsem za primere, ko ljudje želijo doseči globoke spremembe ali predelovati zahtevne travmatske dogodke. Dolgotrajen proces je nujen tudi za psihoterapevte, ki dela ne sebi ne smemo opustiti.

Klienti, ki se vključijo v psihoterapijo, imajo različna pričakovanja. Nekateri želijo rešitev v trenutku, drugi pričakujejo dolgotrajen proces. Razlogi, ki jih pripeljejo v proces, so zelo različni, kar je seveda povezano z načinom obravnave. Nekaterim res zadostuje samo enkratna izkušnja aktivnega poslušanja in manjša spodbuda, da lahko samostojno delujejo naprej. Nekaterim koristi serija deset do dvajset srečanj, kar je učinkovito v primerih težav, rešljivih že s spremembami vedenja, intenzivneje pa ne posegamo v zgodnejše razvojno obdobje človeka. Slednje namreč zahteva zahtevnejšo in dolgotrajnejšo obravnavo, kjer je cilj spremeniti pogled na težavo, izkušnjo prenesti na sedanjost in to spoznanje uporabljati v prihodnosti.

Ena od najpomembnejših nalog psihoterapevta je aktivacija tako imenovanih pozitivnih virov, ki jih imamo vsi. Življenje oz. dogodki, kot njegovi gradniki, nam jih morda včasih malce prikrijejo, lahko imamo občutek preplavljenosti s težavami in negativnimi mislimi, občutimo tesnobo, povezave s stvarmi, ki nam ustvarjajo energijo pa nismo zmožni prepoznati in izkoriščati.  

Nekateri pozitivni viri se nahajajo v naši okolici: najboljša alternativa psihoterapiji je močna in pristna socialna mreža, torej najbližji, najožji, družinski krog (razumevanje in zaupanje v družini), takoj za tem pa pravi prijatelji, ljudje na katere se lahko zanesemo in so na voljo, ko jih potrebujemo. Istočasno znajo biti resnični prijatelji tudi samo aktivni poslušalci, ki nas ne zasipajo s kopico lahkotnih nasvetov. Temu najožjemu krogu dodajmo še širši krog znancev, ki so lahko v pomoč, čeprav naši odnosi z njimi niso prijateljski, zunanji krog pa predstavljajo strokovne službe, ki so nam vsem na voljo in so dolžne nuditi pomoč, ko jo potrebujemo. S tem dobimo vpogled v svojo "varnostno mrežo" (Tantič, Poštuvan, Roškar, 2009). Močno, nezanemarljivo  podporno funkcijo imajo tudi domače živali, seveda pri ljudeh, ki jim skrb zanje predstavlja veselje in sprostitev. Ugodne učinke za boljše počutje ima lahko vrsta aktivnosti, ki niso psihoterapija. V to kategorijo uvrščamo različne hobije, športne aktivnosti, užitke ob hrani in pijači pa tudi sposobnost uživanja tukaj in sedaj, tudi če samo dihamo, opazujemo, poslušamo, vonjamo... Zelo zaželena je sposobnost zavedanja, da imamo privilegij življenja v miru, v relativnem izobilju, čeprav se nam včasih dozdeva, da nam marsičesa (predvsem imam v mislih materialne dobrine) primanjkuje.

Druga skupina pozitivnih virov so naši notranji viri. Pomemben vidik lahko povežemo z vero, pa ne zgolj z religiozne perspektive. Ne glede na to v katero božanstvo ali v katero filozofijo, morda energijo, človek veruje - skupno vsem vernikom je smisel. Komur uspe nekako začrtati smisel lastnega življenja, je večino dela na sebi že opravil, čeprav se tudi smisel skozi življenje lahko spreminja. Posamezni dogodki so kljub temu lahko težavni, vera je marsikdaj na preizkušnji, vendar je soočenje s konkretnim dogodkom ob oblikovanem smislu lahko lažje, morda nam ponudi več možnosti. Ostali notranji viri, ki jih želimo aktivirati so tisti, ki nam govorijo koliko smo vredni, sposobni, pomembni. Ali si lahko z veseljem izrečete: "Res sem v redu." "Sposobna sem" "Ni važno kaj mislijo drugi, zavedam se da delam toliko kot zmorem." "Lep sem."? Vabim vas, da spremljate svoje občutke ob takšnih stavkih - lahko so zanimivi. Lahko se pojavijo zoprni občutki ali misli, kot da nekaj ni čisto v redu, morda sram ali žalost. Lahko je misel, da je to brez zveze. Kr neki. To je potrditev, da naši obrambni mehanizmi delujejo in opravljajo svojo funkcijo.       

Pozitivne vire ljudje pogosto poskušamo aktivirati s pomočjo alkohola, psihoaktivnih substanc, menjavo partnerjev, dela, umika v samoto, igrami na srečo... Priznajmo si - res delujejo vabljivo, kot enostavna. hitra in relativno poceni rešitev, zato se jih tudi poslužujemo. V resnici pa, razen vabljivosti,  žal niso niti enostavni, niti poceni. Niti učinkoviti.
 
Vesel bom vsakega komentarja, mnenja ali stališča, povezanega s prispevkom.
     
VIRI:

Tančič, A., Poštuvan,V., Roškar, S. (2009). Spregovorimo o samomoru med mladimi. Inštitut za varovanje zdravja RS. Dostopno na http://www.nijz.si/sl/publikacije/spregovorimo-o-samomoru-med-mladimi, 3.3.2016.
       

1 komentar:

  1. Vse je res, le zavedamo de me do smo instant družba, kjer so bližnjice zaželjene, kdor preskoči vrsto ( pa še koga na tla vrže) pa ta pravi uspešnež....tako da niti instant pozitivni viri ne presenečajo, žal.

    OdgovoriIzbriši