Če izhajam iz položaja "Jaz sem v redu - ti si v redu.", ki je eden od aksiomov transakcijske analize in psihoterapije nasploh, se bom ustavil samo pri zadnjem pomenu - torej zavedanju majhnosti in skromnosti. Pri delu psihoterapevta je zaželeno zavedanje, da ne znamo vsega, da je vedno na voljo veliko različnih možnosti, in da so učinki uporabljenih pristopov lahko različni, v prvi vrsti odvisni od klienta. Vsak klient je namreč Človek zase, z vsem bogastvom, ki ga prinaša v odnos. In ob tem zagotoviti, da vem vse in da lahko rešim vse težave, ki jih ima bi bilo postavljanje sebe na prestol, kamor ne sodim. Kot psihoterapevt v učnem procesu sem samo človek, ki želim pomagati. Že danes se zavedam, da iz učnega procesa ne bom izstopil do slovesa od tega sveta. Vsak klient prinaša svojo zgodbo, izkušnje in učne lekcije, ki jih z radovednostjo spremljam, jih poskušam razumeti, čutiti. In pridobiti nekaj novega tudi zase.
Morda se sliši nasprotujoče, vendar zavedanje lastnih omejitev prinaša s seboj tudi povečano samozavest. Ponižnost je predpogoj za zaznavanje potrebe po samospoznavanju, soočanje z lastnimi omejitvami. Njihovo sprejemanje in predelava nista pomembna samo v psihoterapiji, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Ko se zavedamo, da nimamo univerzalnih rešitev za vse, si lahko privoščimo iskanje neuniverzalnih, takšnih, ki so bolj usmerjene v trenutno stanje. Lahko si dovolimo raziskovati, iskati drugačne poti. Dovolimo si poiskati drugo mnenje, pri bolj izkušenih strokovnjakih, poleg tega pa v odnos lažje vključujemo klienta, ki želi aktivno iskati izhod iz svojih težav in razvijati lastno avtonomijo. S tem dovolimo tudi njemu, da aktivno sooblikuje, soustvarja psihoterapevtski proces, kar pomembno vpliva na končne učinke. Lahko si predstavljam, da psihoterapevt, ki "ima vse odgovore", težje posluša in se težje uglašuje s klientom. Proces se lahko razvije v preveč direktivno smer (kar je sicer ob ustrezni meri in ciljni uporabi lahko tudi koristno, predvsem pri temah povezanih z varnostjo in samozaščito klienta), kar terapevta postavlja v reševalno vlogo, klient pa ne more izkoriščati lastnih zmožnosti. Podobno, kot če bi osebni trener v telovadnici delež dvigovanja uteži izvedel namesto stranke.
Psihoterapevti ne vidimo v prihodnost in ne vemo vsega o svojih klientih. Na tem področju so klienti v prednosti, ki pa se običajno skriva pred njimi. Oni so tisti, ki vedo največ o sebi. In v tem dejstvu se skriva vsa moč, ki jim lahko pomaga. Življenjske izkušnje, formalno in neformalno pridobljeno znanje, raznolikost dogodkov in različne okoliščine skozi leta pri vsakem posamezniku oblikujejo visok potencial, ki je ves čas na voljo za uporabo. Res pa je, da so te vsebine večkrat malce izmuzljive, skrite za materialom, ki morda v danem trenutku ni najbolj uporaben. Tudi šifriranje na način, da sporočil nismo sposobni "prebrati" oz. prepoznati, človeškemu organizmu ni tuje. To je razlog, da je zavedanje in dostopanje do lastnega potenciala v nas omejeno.
Pomena ponižnosti ne enačim s podcenjevanjem svojega pomena v vlogi terapevta. S takšnim pristopom in s takšno energijo bi težko pomagal, učinki bi bili verjetno nasprotni, saj bi ljudi dodatno obremenjeval s svojimi težavami, četudi nezavedno. V življenju ljudi s težavami psihoterapevt pogosto odigra vloge, ki klientom omogočajo uvide v nove opcije, drugačno perspektivo težav in potrebno podporo, dokler je ta potrebna. Končni cilj je jasen - avtonomen človek, ki lahko optimalno predeluje različne življenjske nevšečnosti, ki je zmožen samostojno zaznavati potrebo skrbi zase in izkoriščati priložnosti, ki se stalno odpirajo. Tukaj in sedaj.
VIRI:
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000). Ljubljana: SAZU. Dostopno na http://bos.zrc-sazu.si/, 22.1.2017.
Ni komentarjev:
Objavite komentar